Kristina Glojek, ki pod mentorstvom izr. prof. dr. Mateja Ogrina [GM1] pripravlja doktorat na Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, je k sodelovanju pritegnila strokovnjake z nemškega inštituta Tropos, Inštituta Jožef Stefan, podjetja Aerosol in Elektroinštituta Milan Vidmarja. Pripravili so interdisciplinaren projekt meritev onesnaženosti zraka v hriboviti občini Loški Potok, ki leži tik ob hrvaški meji. Na dveh merilnih mestih v občini Loški Potok, na Hribu oziroma na Taboru in v Retjah so od novembra lani do sredine maja zbirali podatke o onesnaženosti zraka s trdimi delci.
Iz te raziskave bo nastalo sedem znanstvenih člankov. »Lepota te merilne kampanje v Loškem Potoku je večplastna, ker so v njej sodelovali raziskovalci različnih področij, od geografov, fizikov in kemikov, ki problem obravnavajo vsak s svojega zornega kota. Raziskovanje onesnaženosti zraka je namreč ena najbolj zapletenih aplikativnih znanosti, s katerimi se človek ukvarja,« pravi Griša Močnik.
Posebnost raziskave v Loškem Potoku je tudi v tem, da so jo opravili v manjšem kraju, saj ima celotna občina nekaj manj kot 2000 prebivalcev, v obeh krajih, kjer so opravili meritve, na Hribu in v Retjah, pa je po nekaj manj kot 400 prebivalcev. »Večina raziskav o onesnaženosti zraka s trdimi delci je opravljenih v velikih mestih, kjer sta dva vira onesnaževanja: promet in kurjenje z lesom. Tam se lahko – tako je bilo v Ljubljani – občutno izboljša kvaliteta zraka z ukrepi, kot je uvedba daljinskega ogrevanja v osemdesetih letih ali z omejitvijo prometa zadnje čase,« pravi Griša Močnik.
V Loškem Potoku pa so razmere popolnoma drugačne kot v velikih krajih. Tako je v številnih krajih po Sloveniji in Evropi, saj večina ljudi še vedno ne živi v mestih, ampak v manjših krajih. »Poleg tega so razmere, kakršne so v Loškem Potoku, podobne razmeram na območju celotnih Alp, torej v vseh goratih področjih Evrope in tudi globalno. Zato so take raziskave s stališča raziskovanja zelo pomembne, ker množica ljudi živi v takih razmerah,« pravi Griša Močnik.
Bistvena razlika, ki jo je pokazala raziskava v Loškem Potoku v primerjavi z mesti, je, da onesnaženost zraka ni povezana z dvema viroma, ampak dominira en sam: kurjenje lesa. Promet z dvema vrhuncema v dnevu – ko ljudje odhajajo v službe ali iz njih – sicer prispeva k onesnaženosti zraka v Loškem Potoku, vendar v manjši meri. »Glavni vir izpustov trdih delcev je zgorevanje [GM2] biomase, ki v Retjah prispeva okrog 80 odstotkov, na Taboru pa 75 odstotkov h koncentracijam črnega ogljika,« pravi Griša Močnik.
Razlog je znan: ne samo v Loškem Potoku, ampak na celotnem območju Alp, je lesa dovolj, je poceni gorivo in je preprost za uporabo. »Z lesom ni nič narobe, problem je, kako ga kurimo,« pravi Griša Močnik. Če je naprava za kurjenje lesa majhna in neučinkovita, da dosega nižje temperature in nista kontrolirana pretok zraka in padec tlaka, prihaja do nepopolnega izgorevanja, kar pomeni, da so emisije velike. Takšne peči v zrak spuščajo saje, ki jim strokovno pravijo ogljični aerosoli[GM3]. To so strupene, karcinogene snovi. Zaradi njih ljudje zbolevajo in umirajo zaradi bolezni dihal, srčno-žilnih bolezni, delci pa vplivajo tudi delovanje avtonomnega živčevja in na krvni tlak.
Peči, kjer poteka nepopolno izgorevanje in so emisije velike, so lahko tradicionalne kmečke peči, nove peči, kamini ali peči, s katerimi se ogreva dvo- ali trinadstropna hiša. In je lahko mala peč, ki ogreva sobo, večji onesnaževalec, kot peč, ki ogreva večnadstropno hišo…
Raziskava v Loškem Potoku je pokazala veliko razliko med obema merilnima mestoma. Na Taboru, ki je visoko, na prepišnem mestu, so zabeležili precej nižje koncentracije onesnaženosti zraka kot v Retjah. Povprečne koncentracije črnega ogljika so v vasi Retje znašale 4,3 ± 7,0 μg/m3, na lokaciji Tabor pa 1,6 ± 2,3 μg/m3. V primerjavi s povprečnimi koncentracijami črnega ogljika v Ljubljani, kjer so pozimi 2014 za mestno ozadje izmerili 3,5 ± 2,2 μg/m3, so koncentracije v Retjah višje, medtem ko so povprečne koncentracije na lokaciji Tabor nižje od ljubljanskih.
Na velike razlike med meritvami, ki so jih opravili na Taboru in v Retjah, ki ležijo na dnu doline, so vplivale podnebne razmere in vreme. »Kar merimo kot onesnaženje v zraku je produkt izpustov lokalnih virov in atmosferskih pojavov, ki pa jih žal poznamo manj podrobno, kot bi si želeli,« pravi Griša Močnik. Na tako veliko razliko v rezultatih, ki so jih izmerili v Loškem Potoku med krajema, ki sta si narazen kakšnih 500 metrov zračne razdalje, je namreč vplivala inverzija. Zaradi vremenskih razmer so izpusti iz peči prebivalcev Retij ostali tam, kjer so nastali, v dolini. Na Taboru pa so jih vetrovi raznesli…
Tudi druge raziskave kažejo, da je večina onesnaženega zraka, ki ga dihamo, lokalnega izvora, pravi Griša Močnik: »Kar dihaš, ko so koncentracije najvišje, je to, kar narediš sam ali kar naredijo tvoji sosedje.« V Loškem Potoku je to še toliko bolj gotovo, ker tam daleč naokoli ni nobenih drugih virov onesnaževanja, kar pomeni, da so izmerili tamkajšnje vire onesnaževanja.
»Geografije okolij, kjer prihaja do onesnaževanja, ne moremo spreminjati, tako kot ne moremo spreminjati vremena. Torej lahko nekaj naredimo le z viri onesnaževanja,« pravi Griša Močnik. Zato Kristina Glojek načrtuje, da bodo na Oddelku za geografijo v nadaljevanju v Loškem Potoku popisali vse vire onesnaženja, tako da bi našli rešitev za tiste peči, ki najbolj onesnažujejo. »Ljudje bodo zagotovo še naprej kurili z lesom, vendar pa je potrebno – tako kot v mestih – najti način, da se bo onesnaževanje zmanjšalo,« pravi Močnik, ki med prednosti raziskave, ki so jo opravili v Loškem Potoku, šteje tudi uporabnost. Na občini Loški Potok že iščejo rešitve, med drugim tudi tako, da bi pridobili denar za pilotni projekt za namestitev posebnih filtrov, ki bi lovili trde delce, kar so razvili na Inštitutu Jožef Stefan.
Občine, dodaja Močnik, pa ne zanimajo samo prispevki virov in kaj se da narediti, ampak tudi kolikšno izboljšanje dobiš pri nekem vložku. »Da se lahko kvantitativno lotiš tega problema moraš najprej izmeriti stanje kvalitete zraka, potem na podlagi rezultatov sprejeti ukrepe in potem kvantitativno z meritvami spremljati učinkovitost teh ukrepov,« pravi sogovornik, ki doda, da se v mestu ponavadi zmanjšuje promet, kar je najbolj preprosta rešitev oziroma je glede na vložek dosežen velik učinek. »Zapreš Slovensko cesto in je lokalni prispevek k onesnaženju za 70 odstotkov manjši,« pravi sogovornik.
Lokalne ukrepe je praviloma lažje izpeljati kot regionalne, pravi Griša Močnik, ki petnajst let deluje na področju merjenja onesnaženosti zraka in je zadovoljen, kako se znanstvena odkritja umeščajo tako v standardizacijo meritev kot tudi v regulativo. Posledica tega pa je, da so v mestih ukrepi za izboljšanje onesnaženosti zraka že preverjeni – daljinsko ogrevanje nadomesti ogrevanje z individualnimi kurišči, omejitev prometa zmanjša izpuste na ulicah, v manjših krajih pa se rešitve še išče.
Da bi ljudem dopovedovali, da naj nehajo kuriti les, je nesmiselno, pravi sogovornik: »Ljudi je potrebno ozaveščati, da bi les kurili na čim bolj učinkovit način in da bi si za zamenjavo starih peči zagotovili subvencijo.« Kajti pri iskanju rešitev za onesnažen zrak lokalna skupnost oziroma tisti, ki išče rešitve, trči ob socialno-ekonomske razmere, pravi Močnik: »Rešitev ne dosežeš samo s palico, torej z omejitvami in nadzorom, ampak s korenčkom, kar so premišljene subvencionirane rešitve.« Država se, dodaja, tega zaveda.