Tiskane izdaje
Več o aktualnem dogajanju so na današnji tiskovni konferenci povedali minister za zdravje Tomaž Gantar, državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Mateja Ribič, vodja strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije covida-19 pri ministrstvu za zdravje prof. dr. Bojana Beović ter direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergije Golnik dr. Aleš Rozman.
Na vprašanja so odgovarjali tudi strokovni direktor SB Celje in koordinator za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih za območje celjske regije mag. Franc Vindišar, mag. Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe, vodja sektorja mejne policije v upravi uniformirane policije na generalni policijski upravi Melita Močnik ter vladni govorec Jelko Kacin.
Minister za zdravje Tomaž Gantar je povedal, da so pri spopadanju z epidemijo dosegli nadpovprečne rezultate, žal pa mu je, da se pojavljajo dvomi pri oskrbi starejših v domovih za starejše (DSO). Od 1800 oskrbovancev jih je bilo okuženih le 1,7 odstotka, je poudaril minister. V 90 odstotkih domov za starejše okužb ni bilo, je dejala Mateja Ribič. To po njenem pomeni, da so ukrepi za preprečevanje okužb dosegli svoj namen. Več težav pri obvladovanju okužb so imeli v Metliki in v Šmarju, a minister verjame, da so jih znotraj strokovnih ekip reševali na optimalen način. Sejanje nemira glede dogajanja in obravnave v DSO se mu zdi
neupravičeno in krivično do vseh zdravstvenih delavcev, ki so se v domovih izredno trudili.
Zdaj se stanje v domovih umirja, aktivnosti so usmerjene v oblikovanje načrta za obvladovanje okužb, pri čemer bomo izhajali iz dobrih praks, je dodala državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.
Pri zagovorniku načela enakosti so po uradni dolžnosti začeli postopek ugotavljanja morebitne diskriminacije nekaterih starostnikov, ki so covid-19 prebolevali v domovih za starejše občane.
Ustvarjanje nepotrebnih stisk
Bolezen ogroža starostnike, je dejala Beovićeva in izrazila kritiko do tolmačenja številk, ki se v javnosti prikazujejo na način, ki ustvarja vtis, da je bilo v DSO za starostnike slabo poskrbljeno. Zato to pri njih in pri njihovih svojcih ustvarja nepotrebne stiske, je poudarila.
Po njenem moramo vedeti, da je zdravljenje v bolnišnici v vsakem primeru od otroške dobe do pozne starosti smiselno takrat, ko lahko v bolnišnici nudijo zdravljenje, ki ga bolnik doma ne more biti deležen, pa ga zaradi svoje bolezni seveda potrebuje, da ima tako imenovano indikacijo. Poleg tega je treba vedeti še, da za bolezen covid-19 nimamo nekega uspešnega specifičnega zdravljenja, ki bi zmanjšalo bolezen, izboljšalo preživetje. In tega zdravljenja nimamo niti zunaj bolnišnice niti v bolnišnici, je dejala Beovićeva.
»Pri številnih bolnikih s covidom-19 sprejem v bolnišnico ni potreben, ne glede na to, ali so starostniki ali so mlajši ljudje, saj bolezen večinoma poteka dovolj blago. Soočati pa se moramo, če govorimo o domovih, tudi z žalostnim, ampak življenjskim dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci naših domov za starostnike, živi veliko ljudi, ki se jim življenje izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z virusom, ni smiselno. V bolnišnico takih stanovalcev ne premeščamo tudi v primeru drugih okužb, ki se pogosto pojavijo ob koncu življenja.«
Premešča pa se vse tiste, ki si lahko v bolnišnici opomorejo z intenzivnim podpornim zdravljenjem ali z umetnim predihavanjem. V tem primeru, če je bilo takšno zdravljenje indicirano, je vsekakor potrebna premestitev v bolnišnico, je poudarila vodja strokovne ekipe na ministrstvu. Ob odločitvi, ali bo bolnik premeščen v bolnišnico oziroma ga bodo tam sprejeli, pa obstaja tudi tveganje, ki ga zdravljenje v bolnišnici prinaša. Številni starostniki so po premestitvi v bolnišnico psihično zelo hitro spremenijo, ker se težje prilagajajo tujemu okolju, in to je zanje lahko usodno.
Zato je Beovićeva dejala, da mora biti takšna odločitev skrbno pretehtana, če vedo, da v bolnišnici ne bodo mogli nuditi nečesa, kar bo na bolnikovo zdravje in preživetje pozitivno vplivalo.
Za celostno razumevanje, zlasti številk, je infektologinja povedala, da je v domovih v Sloveniji do 20. maja letos umrlo 52 odstotkov vseh umrlih v državi, dodatnih 29 odstotkov so prispevale smrti stanovalcev domov, ki so umrli v bolnišnici. »Primerjave teh podatkov s tujino so težavne, ker ponekod ni jasno, ali se podatki nanašajo na umrle stanovalce v celoti ali na umrle v domovih. Konkretno za Francijo – Evropski center za nadzor in preprečevanje bolezni izrecno navaja, da je od 13.500 umrlih stanovalcev v socialnovarstvenih zavodih 9500 umrlo v zavodih, v bolnišnicah pa dobrih 3000 ljudi. Kar pomeni, da je v Franciji od vseh umrlih stanovalcev v domovih 25 odstotkov umrlo v bolnišnici. V Sloveniji tak preračun pokaže, da je v bolnišnici umrlo 36 odstotkov vseh umrlih stanovalcev, kar seveda kaže, da je bil naš prag za premeščanje stanovalcev domov zaradi covida-19 v bolnišnice nižji kot konkretno v Franciji. Med stanovalci domov za starejše v Sloveniji je bila smrtnost v celoti 26-odstotna. Med tistimi, ki so bili premeščeni v bolnišnico, pa 57-odstotna. Kar govori v prid temu, da kljub vsemu trudu bolnikom v bolnišnici ni bilo mogoče pomagati.«
Dobrih primerjav s tujino za zdaj še nimamo, obstajajo posamezna poročila. V domu v Seattlu je umrlo 34 odstotkov okuženih stanovalcev, v mešanih domovih v Franciji, ki vključujejo tudi mladino s posebnimi potrebami, je umrlo 17 odstotkoc okuženih, v Nemčiji 20 odtotkov, na Švedskem 30 odstotkov, Irska poroča celo o 55 odstotkih. Na vsak način, te številke nikjer niso spodbudne, gre za veliko število starostnikov, ki so v tem prvem valu epidemije covida-19 umrli po svetu.
Po besedah Beovićeve smo lahko kljub žalostni statistiki zadovoljni, da smo z velikimi napori epidemijo v domovih umirili: »Največji problem sta na začetku predstavljala dva domova, v katerih smo bili z vsemi ukrepi preprosto premalo hitri. Pozneje se je situacija v številnih domovih dobro uredila, zato si predstavljamo, da smo tako tudi v slovenskem merilu rešili kar precej življenj.«
Prvi dom, v katerem se je razširila okužba, je bil dom v Metliki. Strokovnjaki z Golnika so tam opravil bris vseh stanovalcev in zaposlenih. Ob tem so opazili, da so domovi bolj bivališča. Zato so si od samega začetka prizadevali, da v domove pride dovolj zaščitne opreme in se za uspešno spopadanje z virusom primerno izobrazi osebje. In prav ta dom je bil uspešen v obvladovanju okužb, je opisal Aleš Rozman.
V SB Celje so zdravili 54 pacientov s covidom, od tega je bilo 27 oskrbovancev doma v Šmarjah. Vseh okuženih v domu je bilo do včeraj 124 oskrbovancev in 38 zaposlenih. 86 oskrbovancev je okužbo prebolelo, vseh smrti je bilo 38. Odločitev, da poskušamo pomagati, je bila edina mogoča v tistem času, je povedal Franc Vindišar. Poskrbeli so za vse tiste, ki so potrebovali obravnavo v bolnišnici. Odločitev o nadaljnji lokaciji zdravljenja je po dogovoru s svojci sprejela domska zdravnica. Skoraj 80 odstotkov vseh dokazano okuženih v domu v Šmarju je okužbo prebolelo tam.
Med epidemijo covida-19 so življenjsko pot sklenili številni državljani Slovenije, ki sočasno niso bili okuženi s to boleznijo, in Matejo Lopuh boli, da se na svojce nekako pozablja. V primeru okužbe s covidom se soočamo tudi z boleznijo, ki je za daj vzročno ne moremo pozdraviti. Nekateri bolniki ne želijo bolnišničnega zdravljenja, je poudarila: »Včasih je zmotno razmišljanje, da bolnik nima pravice odkloniti bolnišničnega zdravljenja. Pa to pravico vendarle ima in jo moramo upoštevati.«
Vedno pa upoštevajo tudi željo bolnika, kadar o svoji bolezni noče nič vedeti. Nekateri bolniki živijo lažje, če se s svojo boleznijo ne ukvarjajo. To je treba spoštovati, je dodala Lopuhova.
