Ali opazimo starostnike, ki živijo v stiski?

»Imam 460 evrov penzije po možu, kdaj komu kaj zašijem. Mož me je navadil jesti 'kot ptička', zato ne potrebujem veliko. Čakam, da sta kruh in jogurt znižana. Meso si privoščim vsak drugi mesec, ko je kaj znižano v Lidlu. Dovolj bi imela, če me ne bi trgalo v kosteh in ne bi imela drugih bolezni. Tako pa moram doplačat za zdravila, po 25 do 30 evrov na mesec. Zato včasih namesto tega kar kak čaj spijem. Rožice so zastonj, samo težko se že prepogibam pri 84 letih. Vse, kar si želim za rojstni dan je, da bi se najedla mesa in da bi imela kak radio, mogoče kako revijo.«

To je del Gertrudine zgodbe, ki jo vsi kličejo Greti. Je le eno od številnih pretresljivih pričevanj, ki jih te dni objavlja društvo Humanitarček v Projektu Vida (#projektVida). Poleg zbiranja konkretne pomoči je namen akcije osveščanje. »S temi zgodbami bi radi ljudem dali misliti, da se ozrejo okrog sebe in opazijo, če je tudi v njihovi bližini kdo tak. Odziv doslej je bil zelo dober. Prejeli smo kar nekaj klicev z vprašanji, kako pomagati sosedu, kam se obrniti, koga obvestiti,« je strnila Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček, ki se že več kot desetletje ukvarja z brezdomci in starostniki v stiski. Prepričana je, da njihovo število narašča, »pa ne zato, ker smo mi bolj pridni in imamo vedno bolj odprte oči, ampak je dejansko bede vedno več«.


Za tak način akcije so se odločili, ker o teh rečeh nihče ne govori načrtno. »Ne pomaga nam toliko, če zberemo za Frančko tri tisoč evrov, če je pa nekje neka druga Frančka, ki je nihče ne vidi. Pomen projekta Vida je v prvi vrsti to, da poskušamo povedati, v kakšni razmerah živijo številni starostniki. Pogosto v strnjenem naselju in v bloku najdemo starejšega človeka, ki mu je res težko. Meni je ob tem zelo hudo. Res je, da smo postali individualistična družba, ampak, ali res sosednje ne opazijo, kakšna hodi Micka in da naokrog zbira kartone?« je kritična nevrologinja, ki je zaradi človekoljubne angažiranosti postala Ona 365.

Pomoč z dostojanstvom z obeh strani

Vrsta organizacij opozarja na položaj otrok in družin, s starostniki in brezdomci so se začeli ukvarjati prav zato, ker se jim zdita ti skupini najbolj zapostavljeni. »Ugotoviš, da starostniki nimajo svojega glasu, da se ne bodo po facebooku pritoževali, ker nimajo varstvenega dodata, ker niti do interneta ne znajo priti,« je opisala zdravnica, ki izpostavlja, da je v Sloveniji 37.000 upokojencev z manj kot 300 evri pokojnine, samo 18.000 ljudi pa prejema varstveni dodatek, pri čemer so v tej številki tudi trajno nezaposljivi in invalidi. »V nekem trenutku smo pozabili, da je šel svet toliko naprej, da je vse digitalizirano in da se ti ljudje v sistemu enostavno ne znajdejo in mu ne sledijo. Če ima finančna uprava podatke, koliko ima kdo dohodka, zakaj vse to ni avtomatsko urejeno? Mnogi si ne znajo urediti niti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja niti varstvenega dodatka.«

Strinja se, da je v centrih za socialno delo premalo strokovnih delavcev, ti, ki so, pa so preobremenjeni z birokracijo, ne hodijo več na teren. »Utopično je pričakovati, da bomo kdaj imeli toliko socialnih delavcev, da bodo vedeli za vsakega starostnika ali brezdomca. Bi pa morali najti način, kako se bolj povezati s humanitarnimi organizacijami na lokalni ravni,« je prepričana sogovornica.

Vsem 70- in 80-letnikom, ki v zgodbah med drugim pripovedujejo, da zaradi mraza spijo oblečeni v pet plaščev in je zanje obrok mesa konzerva za mačke, ki je cenejša, je skupno to, da nimajo svoje socialne mreže. »Mnogi so v veliki stiski po selitvi iz vasi v mesto, saj se težko vključijo v novo okolje, posebej če so se selili v zrelih letih. Nekateri so brez otrok in drugih sorodnikov, prijatelji niso več živi, veliko pa jih ima otroke, a so ti tako odtujeni, da ne skrbijo za svoje starše,« opisuje Ninna Kozorog.

Pogosto se morajo truditi po več mesecev, da pridobijo toliko zaupanja starostnikov – o njih izvedo od poštarja, patronažne sestre, zdravnika, socialne službe – da sploh sprejmejo njihovo pomoč, nemalokrat zato, ker jih je sram revščine. »Gre za ponos, posebej pri tistih, ki so v življenju veliko delali. Res jim je izpod časti, da bi morali prositi. Zato nam niti na misel ne pride, da bi koga dali v javnost. Vse zgodbe so objavljene z njihovim dovoljenjem, a s spremenjenim imenom in simbolno fotografijo.«

Čeprav darovalci včasih to težko sprejmejo, nikomur ne dajo naslova nikogar. »Marsikdo nam svetuje, da bi ogromno zbrali, če bi se posamezniki odkrili. Vendar bi izgubili deset let zaupanja,« je poudarila predsednica društva Humanitarček, kjer želijo ljudem vcepiti, da mora biti pomoč dostojna in dostojanstvena z obeh strani, torej, da se podari samo tisto, kar nekdo potrebuje, ne pa tisto, kar se nam zdi, da potrebuje. Zgodbe bodo delili do 13. novembra, z akcijo pa ne nameravajo končati.