Večina si želi malenkosti – kavo, čaj, med in nogavice

Zgodb o starostnikih, ki si z minimalno pokojnino težko privoščijo en topel obrok na dan, kaj šele kakšen priboljšek, je iz dneva v dan več. Če so namreč leta dolgo te stiske ostajale skrite, jih po zaslugi (predvsem) prostovoljcev zdaj veliko ugleda luč sveta. Tako kot se kopičijo žalostne pripovedi, pa se na drugi strani - na srečo - kopičijo tudi projekti za pomoč starejšim, najbolj ranljivim pripadnikom družbe. 

Akcija Božiček za en dan (BZ1D) poteka že vrsto let. Njen cilj je bil sprva obdariti tiste otroke, na katere je dobri decembrski mož iz takih ali drugačnih razlogov »pozabil«. A pred štirimi leti so organizatorke akcijo na pobudo Ane Petrič, direktorice DEOS Centra starejših Notranje Gorice ter osebe, ki opravi zelo veliko prostovoljnega dela, razširile projekt še na starostnike in jo pooblastile za koordinacijo projekta Božiček za en dan za starejše.

Človek namreč nikoli ni prestar za obisk Božička. In glede na to, da so med nami starejši, ki si ne morejo privoščiti pomaranč, jogurta, kave in čaja, celo štruce kruha ne, bo imel Božiček tudi letos (žal) obilo dela. V Sloveniji 58.000 ljudi, starejših od 65 let, živi v revščini, pokojnino, nižjo od 300 evrov, pa prejema okrog 37.000 starostnikov.

Akcija Božiček za en dan se letos začenja 15. novembra. Vsako leto je objavljen seznam otrok in starejših, ki potrebujejo pomoč, z registracijo na portal si nato izberemo nekoga, ki ga bomo obdarili. Lani so na seznam uvrstili okrog 1000 starostnikov, letos bo seznam še veliko daljši. Če je vedno več ljudi, ki potrebujejo pomoč, premo sorazmerno raste namreč tudi seznam tistih, ki kupijo darilca, jih spravijo v lično zavito škatlo in odnesejo na zbirno mesto.

Revščine se sramujemo

»Prevečkrat pozabljamo na starejše. Sama že 15 let delam s starostniki in vidim mnogo stisk, osamljenosti je veliko. Starostniki so izolirani od sveta, brez informacij o tem, kaj jim pripada, veliko jih nima niti toplega obroka na dan,« pravi Petričeva. Prav osama je eden najhujših problemov, s katerimi se vsak dan soočajo starostniki. »Sami se namreč ne bodo izpostavili, treba jih je poiskati. Revščina je še zmeraj tabu in mnogi se je sramujejo. Tu veliko vlogo odigrajo oskrbovalke prek pomoči na domu, pa tudi društva upokojencev. Če imaš dobro razvito socialno mrežo, dobiš podatke o tem, kdo potrebuje pomoč.«



Starostniki, ki so na seznamu Božiček za en dan, imajo skromne želje. Večina si želi toplih nogavic, pripomočkov za osebno higieno, kavo ali čaj, morda med ali marmelado. Za deset ali 15 evrov je škatla že do vrha polna, sreča pri posamezniku, ki ga je sram prositi za pomoč, pa neizmerljiva. Če darilo vsebuje še voščilo s strani pošiljatelja, so solze ganjenosti skoraj neizogibne. Kandidati, ki čakajo Božička, so v večini starejši od 75 let, prihajajo pa iz vseh koncev Slovenije.

»Pozvala bi dobre ljudi, naj spremljajo spletno stran Božiček za en dan in si izberejo starostnika. Na spletu dobijo tudi vse informacije o tem, kako pripraviti paket, kje ga oddati in do kdaj. Za razvoz paketov poskrbi organizator akcije sam,« pojasnjuje Ana Petrič, ki so jo poslušalci Vala 202 zavoljo njene dobrodelnosti izbrali za ime meseca avgusta.

Osama in osamljenost

Glede na to, da že dolga leta dela s starostniki, je navajena težkih zgodb, a jo kljub temu še vedno pretresejo. Razlaga mi o paru z minimalno pokojnino, ki mu po plačilu položnic ne ostane nič več. »Nerodno jima je bilo prositi za pomoč. Niti tega nista vedela, da jima pripada invalidski voziček, pa dodatek za pomoč in postrežbo. Preprosto nista poznala svojih pravic.«

Ko se starejši znajdejo v stiski, ne morejo poseči po računalniku ali pametnem telefonu, časopisa, s katerim bi lahko sledili dnevnemu dogajanju, si večina ne more privoščiti, zato ostajajo »slepi in gluhi«. Izolirani od sveta.

Sogovornica pravi, da se zdaj res več govori o starejših, ki potrebujejo pomoč, kot se je nekoč. Je pa tudi starostnikov vedno več. »A kljub temu je treba poudarjati tudi pozitivne zgodbe, ne le negativnih. Te namreč velikokrat odvrnejo ljudi, da bi se vpletli, izogibajo se starejšim, odžene jih ta negativna usmerjenost.« Na dlani pa je, da je družba prevzela nase skrb za ranljive člane družbe in dovolila, da si država pri tem »pere roke«.

Potrebujemo konkretne rešitve

»Potrebujemo konkretne rešitve, kaj lahko storimo s tem, kar imamo. Pomagati moramo eden drugemu. Če bi skupnost na občinski ravni poskrbela za starejše, bi imeli dosti manj težav,« pravi Ana Petrič.

​Prav lokalna okolja so namreč tista, ki morajo prva prepoznati najšibkejše. Poleg akcije Božiček za en dan, ki je vseslovensko zasnovana, v kratkem v »svoji« občini Cerknica pripravlja tudi darilne pakete, ki jih bodo razvozili starejšim od 75 let.



»Tako kot mamice dobijo darilni paket ob rojstvu otroka, smo mi zasnovali škatlo za starostnike. S predmeti za osebno rabo, higienskimi pripomočki, pa tudi z informacijami, kje dobijo pomoč in na koga se lahko brez sramu obrnejo brez strahu, da bi rekel ne. Pohvalno tudi za župana, da je prisluhnil in projekt podprl,« dodaja Ana Petrič.

Težko se je sprijazniti s tem, da človek ni več samostojen, pač pa odvisen od tuje pomoči. Ker je revščina pri nas še zmeraj nekaj sramotnega, starejši ob suhem kruhu in vodi za mrzlimi stenami životarijo iz dneva v dan. Božiček za en dan bo pomagal določenemu številu, zato moramo kot družba odpreti oči in videti tudi tiste, ki (vsaj letos) še ne bodo prišli na seznam.