Alojz Ihan: »V prvi fazi ni težav, najhujše nas še čaka«

V enem tednu od okužbe s SARS-CoV-2 se najhujše še ne zgodi. Počakati moramo še vsaj tri tedne, opozarja zdravnik, profesor mikrobiologije in imunologije dr. Alojz Ihan, ki pa verjame, da lahko dobro organizirana medicina v izrednih razmerah veliko naredi.

Kako odgovarjate tistim, ki še zmeraj verjamejo in širijo, da je virus SARS-CoV-2 plod zarote?

Zagovorniki zarot precenjujejo znanost in možnost, da bi lahko natančno ukrojili določen virus, ker se ne ve, kako bi se ta odrazil v naših celicah in tkivih. Da se gensko analizirati nastanek virusov. Po vseh teh analizah je tudi to eden od dokaj predvidljivih prehodov iz virusa pri netopirju in je v okviru logike spreminjanja virusov.


 

Zakaj iz sveta poročajo o tako različnih stopnjah smrtnosti? V Italiji skoraj 7- odstotna, v Južni Koreji manj kot 1-odstotna, v skandinavskih deželah pa komaj 0,2- odstotna smrtnost.

Stopnja smrtnosti je v bistvu ulomek. Število smrti je znana, absolutna in zanesljiva številka. Števila okuženih pa v nobeni državi na svetu ne poznajo. Gre za število pozitivnih testov. To število je povsem odvisno od režima testiranja. Nekateri testirajo zelo na široko, tam bo stopnja smrtnosti  nizka. Drugi, kot pri nas, testirajo in iščejo vse sledi. Pri tretjih, ko se začne epidemija, pa ne iščejo več okuženih, ampak testirajo samo težje bolnike, ker se iz opisa bolezni ve, da imajo lažjo obliko in lahko ostanejo doma. Še največjo stopnjo smrtnosti pokaže tista metoda, kjer se meri število umrlih od števila tistih, ki pridejo v bolnišnico. Pri teh je seveda umrljivost najvišja. Zato so razlike predvsem posledice razlike zajemanja. Razlika je tudi v obravnavani populaciji. Če je italijanska populacija starejša, je seveda smrtnost višja kot v Singapurju, kjer je povprečna starost prebivalstva občutno nižja.
 

Se bo način testiranja spremenil?

Dosedanje testiranje je bilo zastavljeno iz epidemioloških potreb, ko epidemiologi sledijo okužene. Zdaj, ko potekajo okužbe v državi in v precej večjem številu, vseh obolelih nima smisla testirati. V tej fazi začnemo testirati samo tiste s hujšim potekom bolezni. Seveda pa bi kazalo testirati vse, ki delujejo v kritičnih in nosilnih službah, brez katerih se lahko sistem zruši. Zato bi morali testirati prav vse zdravstvene delavce, ki bi bili samo v stiku s kom, ki bi lahko bil kužen. Zdravstvene delavce bi bilo bolje testirati vsak dan, ker bi s tem načeloma nadomestili karanteno zanje. Večino testiranj se bo poslej uporabilo zaradi zaščite pred kolapsom sistema. Tudi pri gripi ne testiramo vseh počez.


 

Kdaj nastopi meja med stanjem, ko je še sprejemljiva domača nega, in fazo, ko je treba v bolnišnico?

Ko nastopijo kakršne koli težave z dihanjem. To je znak, da lahko bolezen preide v nevarno drugo fazo.
 

Tudi vreme in podnebje vpliva na širjenje bolezni?

Prva obramba proti virusom je, da imamo dovolj sluzi v sapnici in požiralniku. Starejši in kronični bolniki, pa tudi kadilci imajo tanjše ali bolj suhe sluznice, zaradi česar so bolj izpostavljeni hujšim okužbam. Tudi v času suhega in mrzlega zraka hitreje dobimo okužbe. V toplem in vlažnem zraku se virus slabše širi.
 

Precepljenost proti gripi ali dosedanja prebolelost prejšnjih korononavirusov ne pomagata. Kaj pa pomaga, katera zdravila so na voljo?

Testirajo ogromno zdravil. Ene proti virusom, druge proti vnetjem. Nobena od receptur se doslej ni izkazala kot odrešilna. Tamiflu, ki je bil izdelan proti gripi, v tem primeru ne deluje. Med protivnetnimi zdravili je vsaj 50 različnih zdravil, ki jih še preizkušajo. Govorim o močnih protivnetnih zdravilih, ki bi zavrla vnetja v kritičnih primerih. Veliko preizkušajo biološka zdravila. V blažjih potekih bolezni pa se uporablja vsa tista zdravila, ki se sicer tudi pri gripi in drugih prehladnih obolenjih.
 

Če bi vedeli, da je v državi denimo 10.000 okuženih, koliko bi bilo potem huje obolelih?

Če bi bili bogovi in bi vedeli, da jih je res natanko toliko, potem bi jih bilo kakih 10 odstotkov huje bolnih in morda en ali dva odstotka takih za intenzivno terapijo. Od teh, ki pridejo v intenzivno terapijo, je potem odvisna smrtnost.
 

Ali imamo v državi res samo 168 respiratorjev za zdravljenje najhujših obolenj?

Nadomeščanje kisika je pri težjih primerih možno tudi z drugimi zasilnimi načini, ki lahko povečajo delež vdihanega kisika, ko so pljuča v večji meri zalita. Ko pridemo v fazo krizne ali vojne medicine, se da vendar še veliko narediti. Tedaj ne gre več za običajne razmere. 
 

Ali lahko že rečemo, kako uspešno zdravijo teh 141 dosedaj ugotovljenih pacientov?

Tem 141 bolnikom bi morali slediti vsaj tri tedne. V enem tednu se še ne zgodi najhujše. V prvi lažji fazi nima nihče težav. Šele kasneje prihaja do okužb v pljučnih mešičkih.
 

Kako se torej postaviti po robu?

Izolacija in življenje v karanteni s čim manj stiki je pametna odločitev. Zdaj nas najbolj skrbijo tisti, ki največ tvegajo. Zato je bolje, če kar najbolj upočasnimo način širjenja bolezni.