Tiskane izdaje
Mrki pogledi mladostnikov so bili uperjeni v nas, starejše, ki imamo moč, da spremenimo svet na bolje, a raje brezbrižno uživamo v lagodju potrošništva. Tišina je bila glasna: ukrepati moramo vsi, in sicer takoj, saj bo kmalu prepozno. Posledice bodo katastrofalne.
Nika Tavčar (26), absolventka trajnostnega razvoja, se je za priključitev podnebnemu štrajku odločila, ker »podnebne spremembe niso problem prihodnosti, temveč sedanjosti. Zdaj je zadnji trenutek, da stopimo na ulice in zahtevamo sistemske spremembe. Zadnja leta se preveč poudarja, kaj lahko naredimo kot posamezniki, kar absolutno tudi moramo. Vendar 72. člen ustave pravi, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki jo mora zagotavljati država. To se zdaj ne dogaja. Če nadaljujemo po zdajšnji poti, nimamo prihodnosti.«
Slovenskih Gret je več
Slovensko gibanje Mladi za podnebno pravičnost, ki ga je kot številna druga po svetu navdihnila odločna Švedinja Greta Thunberg s svojim gibanjem Petki za prihodnost, nima svoje Grete. Vsi smo Greta, pravi Lena Penšek, in teh gret je vse več. Od 120 udeležencev, ki so se zbrali na uvodnem sestanku prvega marca, se je število članov v organizacijskem odboru povzdignilo že na 220.
Razdeljeni so v podskupine, ki so zadolžene za različna področja (vsebinsko, terensko, kreativno, medijsko, koordinacijsko), in dijaško sekcijo, ki deluje precej samostojno. Priključitev podnebnemu štrajku, ki bo sočasno potekal v 64 državah na več kot 600 lokacijah, so doslej potrdili v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novem mestu, Slovenskih Konjicah, Kamniku, Ormožu in Ravnah na Koroškem. Samo v Ljubljani naj bi bilo med 3.000 in 5.000 udeležencev.
Deset zahtev
Mladi bodo odšli tudi pred vlado – dogovarjajo se, da bi jih sprejel premier Marjan Šarec –, glavno naslovnico desetih zahtev, ki so jih demokratično določili na uvodnem sestanku. Zahtevajo takojšnje razogljičenje Slovenije skladno z omejitvijo rasti globalne temperature na največ 1,5 stopinj Celzija glede na predindustrijsko dobo; ukrepe za zmanjšanje porabe energije in takojšen pravičen prehod na nizkoogljične vire energije; dostopen, učinkovit in zelen javni prevoz; ukrepe za spodbujanje sonaravne, lokalno pridelane in pretežno rastlinske hrane; vključitev celovite obravnave okoljskih tematik v učne načrte; ukrepe za spodbujanje zelenih delovnih mest; pravično krožno gospodarstvo; spodbujanje trajnostne potrošnje in proizvodnje; ohranjanje in povečanje biotske raznolikosti ter pravično porazdelitev bremen prehoda v brezogljično družbo. V kratkem bomo predlagali tudi štiri ukrepe, za katere menijo, da so najnujnejši, »da pokažemo, da naše zahteve ne lebdijo v oblakih,« pravi Atila Urbančič.
Izboljšati moramo javni potniški promet
Kot največjo okoljsko težavo v Sloveniji vsi sogovorniki navajajo energetski sektor in njegovo odvisnost od fosilnih goriv. »Naša generacija še ni bila rojena, ko se je odločalo o Tešu, a bo nosila posledice te odločitve. Zahtevamo zaprtje Teša, ampak postopno in tako, da bo pravično do delavcev in njihovih družin. Zahtevamo tudi izboljšanje javnega potniškega prometa, da bo postal finančno in časovno racionalna odločitev,« pravi Nika Tavčar.
»Petkov protest je šele začetek našega gibanja. Na njegovem momentumu moramo graditi naprej. Če nas ne slišijo zdaj, so gluhi,« je odločna Nika Tavčar.
