Njegov pobudnik in dolgoletni sodelavec, višji sekretar Rudi Merljak, je poudaril, da so kljub številnim težavam, med drugim vrsto let tudi prostorski stiski in ves čas s skromnimi sredstvi, vseeno uspeli v veliki meri uresničiti temeljno nalogo- pomagati ohranjati stike s rojaki, jim pomagati pri njihovih programih in načrtovanju aktivnosti tako v zamejstvu kot drugod po svetu.
Pozornost Urada bo tudi v prihodnje- poleg že utečenega sodelovanja z generacijami, ki so pred petimi ali več desetletji požrtvovalno ustanavljali klube in gradili društvene prostore po vseh celinah – še zlasti posvečena mladim. Prizadevali si bodo ohranjati in krepiti povezave s tistimi, ki so že dejavni v zamejski in izseljenski skupnosti še zlasti pa si bodo prizadevali pritegniti tudi mlajše, običajno visoko izobražene, povečini ekonomsko samozadostne sodobne generacije, ki jim slovenski klubi ne predstavljajo »fizičnega nadomestka za domovino«.
Preberite tudi:
»Toliko pa že dolgujemo Slovencem iz Venezuele!«
Mladi z dvema domovinama
Srečanje Slovencev z obeh strani meje
»Toliko pa že dolgujemo Slovencem iz Venezuele!«
Mladi z dvema domovinama
Srečanje Slovencev z obeh strani meje
Pota sodobnih, mlajših »izseljenskih generacij« je že nekaj časa povsem drugačna kot so bile prejšnje, ki so šle po svetu »s trebuhom za kruhom«. Potovanja in obiski doma so lažji in cenejši, sodobna komunikacijska tehnologija pa omogoča globalne tako izobraževalne, poslovne in socialne stike po vsej zemeljski obli, kjer živi, kot ocenjujejo približno pol milijona slovenskih rojakov. Nove razmere tako zahtevajo temu prilagojen način sodelovanja.
Na Uradu se tako po besedah državne sekretarke Olge Belec že dejavno pripravljajo na spremembe zakonskih in podzakonskih aktov s področja, s katerim se ukvarjajo, orjejo ledino pri vzpostavljanju kompleksnega procesa repatricije, radi pa bi ustanovili tudi Razvojno-informacijsko središče Slovencev po svetu, ki bi vključevalo tako muzejsko dejavnost s področja izseljenstva kot aktualne dejavnosti s tega področja. In ob tem ko po eni strani prihajajo na urad sporočila o preminulih uglednih Slovencih po svetu pa o prenehanju delovanja tega ali onega kluba, so po drugi strani razveseljujoče novice o ustanavljanju novih društev ali neformalnih skupin rojakov tudi v državah, v katerih jih morda nikoli ne bi pričakovali, na primer s Slovaške, s Cipra, Kolumbije ali Singapurja.
Tako je prav slednje – društvo, ki za zdaj združuje precej veliko skupino Slovencev v Singapurju – s postankom na poti slovenskim rojakom v Avstraliji obiskal Peter Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Česnik, ki je tudi sam prebil skoraj 37 let v Avstraliji in je tudi prvi minister na tem položaju »s praktičnimi izkušnjami izseljenskega življenja«, je dobrih dveh tednih in na razdalji okoli 7000 kilometrih obiskal slovenske skupnosti v krajih Brisbane, Sydney, Wolongong, Canbera, Melbourne, Geelong, Adeleide in Perth. Kot je pripovedoval, se je s sodelavci med drugim srečal s predstavniki Slovensko-avstralske gospodarske zbornice, s ugledno potomko slovenskih izseljencev Tanyo Pliberšek, namestnico vodje avstralske laburistične stranke ter nekdanjo dolgoletno ministrico v avstralski vladi.
Na poti v prestolnico Canberro je obiskal slovensko društvo Planica v Wollongongu, v Canberri pa v znamenitem War Memorialu položil venček v spomin avstralskim vojakom, padlim v številnih spopadih po svetu, ter se srečal z veleposlanikom Jurijem Riflom in tamkajšnjo slovensko skupnostjo. V Slovenskem društvu Ivan Cankar v Geelongu se je mudil med predstavniki vseh slovenskih ustanov v širšem Melbournu ter se srečal s častnim konzulom RS Eddyjem Konteljem. Obiskal je tudi muzej priseljevanja in državno knjižnico Viktorije, ki hrani dragoceno donacijo slovenske države – zbirko Iconotheca Valvasoriana.
Pomembna pa sta bila tudi srečanje s Slovensko-avstralskim akademskim klubom in obisk slovenskega verskega središča. V mestu Adeleide je ministra Česnika sprejel guverner Južne Avstralije Hieu Van Le, v državnem centru vinarstva pa so se pogovarjali o pomenu in možnosti prenosa sadike mariborske stare trte. Gostovanje je zaključil na skrajnem zahodu Avstralije v Perthu, kjer tamkajšnja razmeroma majhna slovenska skupnost dobiva nov zagon. Kot je poudaril, je mogoče pričakovati, da bo predvsem med mladimi generacijami tudi v prihodnje nadaljevalo dinamično iskanje kariernih poti, zato pa bi morali v Sloveniji storiti za »gradnjo mostov«, ohranjanje stikov z njimi; seveda tudi drugod po svetu, z mlajšimi skupnostmi na območju nekdanje skupne države in bližnjem zamejstvu.