»Toliko pa že dolgujemo Slovencem iz Venezuele!«

Peter Jožef Česnik je skoraj 37 let živel v Avstraliji, preden je postal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Teh je pol milijona, najti jih je od Anchoragea na Aljaski do Argentine in Avstralije, zamejci pa so ministrova prioriteta. Izseljenci že nekaj časa prodajajo društvene nepremičnine. Če bi začeli zemljo prodajati še naši kmetje ob zahodni meji, bi Slovenija izgubila velik del ozemlja, pravi človek, ki ga osebno najbolj boli omalovaževanje slovenske zgodovine.


 

Četrtina našega naroda živi zunaj meja domovine. So ti bolj ali manj Slovenci kot ti, ki žive tu?

Veliko bolj so Slovenci, kot so Slovenci doma. Slovencem doma je samo po sebi umevno, da so Slovenci. Ljudje, ki živijo v oceanih anglosaksonskega, španskega, portugalskega … jezika, pa imajo povsem drugačno zavest in so ponosni. Denimo Marija Ahačič Polak v Torontu, ki je ustanovila ženski pevski zbor Plamen. Znan je v svetovnem merilu. A to je zavest. Brez zavesti tega ne bi bilo. Ker ne gre za komercialiste.
 

Najbrž pa ni mogoče zanikati, da so tudi ljudje, ki želijo služiti na račun slovenstva.

Povsod po svetu so, res je. Temu se ne moremo ogniti. Skoraj 37 let sem živel v Avstraliji. Rodil sem se januarja 1945, vzgajali in šolali so me v prejšnjem sistemu, ki mi je dal možnost preživetja v tujini. Živiš v morju angleškega jezika in preživiš. Slovenci smo bili v zgodovini obkroženi z Avstrijci, Hrvati, Madžari in Italijani. Da smo preživeli, smo se morali prilagajati in obvladati tudi jezik naših sosed. Ljudje, ki so čez lužo prišli iz Velikih Lašč ali Prlekije s štirimi razredi osnovne šole, so bili »kanonfuter« za fabrike v Avstraliji. Podobno se je dogajalo Bošnjakom na Jesenicah. Slovenci pozabljamo na to primerjavo. Sedanje generacije so drugačne: imajo izobrazbo in poklice, ki jih v tujini manjka, zato se lahko uspešno uveljavijo.
 

Ali obstajajo uradne številke o ljudeh na tujem, ki so se izrekli za Slovence?

V resnici nimamo točnih številk. Ko so Slovenci v avstro-ogrskih časih prišli na Long Island, so bili evidentirani kot Avstrijci. V času fašizma so Primorce evidentirali kot Italijane. Ko sem sam pri 22 letih – bilo je 20. februarja 1967 – prišel v Avstralijo, je bila na uradu za emigracije zaposlena mlada Hrvatica, katere oče je bil zagrizen ustaš. Vprašala me je, od kod sem. Ljubljano sem moral pokazati na zemljevidu. To je Jugoslavija, je rekla, vi ste Jugoslovan. Sama je bila rojena v Avstraliji. Vztrajal sem, se pritožil. In šele po pritožbi so me evidentirali, da sem slovenske narodnosti. Nekdo brez izobrazbe in tudi poguma bi si najbrž želel samo, da ga pustijo pri miru. Daj cesarju, kar je cesarjevega, in cesar te bo pustil pri miru.
 

To, kar se zdaj dogaja s slovenskim društvom v Brisbanu, spominja na slovenski nacionalni šport: prodaja skupnega premoženja, ki ustvarja razprtije in tožarjenja.

Problem slovenskih društev v Avstraliji je ena naših spravnih motenj, ki jih znamo tako lepo kultivirati. Grehov očetov ne smemo prenašati iz roda v rod – v tem so naši sosedje Hrvati izredno uspešni – in nekaj starih dinozavrov od časa do časa še zakašlja v smeri spravnih motenj … Kar je bilo, je bilo.


 

Toda očitajo vam, da vaša roka ne seže do Brisbana, kjer slovenskemu domu grozi zaprtje …

Slovenska skupnost v Avstraliji se stara. Saj se tudi v Sloveniji družba stara. Ob ustanovitvi društva so v statut zapisali tako, kot zahteva zakon o ustanovitvi društev v Avstraliji, ki navaja, da je ob upadu članstva možnih več scenarijev: da se kupnina razdeli med ustanovitvene člane, ki so zemljišče kupili; da delež od prodaje dobi vsak finančni član ali da kupnino vložijo v sklad in iz njega črpajo sredstva za nadaljnje delo. To je odločitev upravnega odbora društva. Republika Slovenija nima nobene zakonite možnosti, da se vmešava v zakonodajo zvezne države Queensland v Avstraliji. Je pa obžalovanja vredno in hkrati neizogibna resnica, da klub v Brisbanu propada. Novembra grem na uradni obisk v Avstralijo.
 

… kjer so upravni odbori postarani, mladih pa druženja v maniri dedov in babic ne zanimajo? Ali klubov res ni mogoče pomladiti?

Sivolasi in sivobradi pripeljejo s seboj na druženja najmlajše, ko otroci zrastejo, se jih večina ne vključuje več v dejavnost društev – podmladka pa ni. Obstaja upravni odbor z enajstimi člani, ki skupaj štejejo petsto let … Mladi se preprosto nočejo družiti. Avstralija ima seznam poklicev, ki so tam zaželeni. Približno 180 jih je. V Sidneyju, Melbournu in Torontu imamo fenomenalne orodjarje iz Zreč. Pride k meni fant s kuharsko diplomo, da bi rad v Avstralijo. Vprašam ga, kako se po angleško reče peteršilj. Ne ve. Če kuhar ne zna tujega jezika, bo tudi v Avstraliji samo posodo pomival … Tisti nad 45 let in muslimani vizuma ne dobijo, razen če gre za izreden poklic, ki ga Avstralija potrebuje.
 

Premoženje frančiškanov v Avstraliji se menda ne da meriti z društvenim. Nekajkrat večje je in nekateri napovedujejo, da tudi njih čaka odprodaja.

Leta 1949 so imeli Avstralci akutno pomanjkanje delovne sile in električne energije. Imajo pa ogromno vode s Snežnih planin. Naredili so sistem pretočnih elektrarn. Potrebovali so delovno silo, Slovencev je bilo takrat tam približno 26.000. Po končanem projektu so se nastanili v Melbournu, Sidneyju, Adelaidi in s prostovoljnim delom in prispevki naredili prve cerkve. Ivan Rudolf iz slovenskega društva Wollongong je zbral denar in kupil zapuščeno protestantsko cerkev. Slovenski duhovniki je niso hoteli posvetiti. Posvetil jo je škotski nadškof v Sidneyju in je še vedno trn v slovenski katoliški srenji. Edina slovenska cerkev v lasti ljudi je to. Dokler bodo ljudje, toliko časa bo tudi cerkev. In ljudje so. In nihče se nima pravice obregniti ob to, ali jo bodo prodali ali ne, ker je to zasebna lastnina v službi slovenske skupnosti v Avstraliji.


 

Ali torej urad dviguje roke od izseljenskih problemov?

Nikakor ne. Izseljenci se morajo zavedati, da je Slovenija majhna država, majhno gospodarstvo in ni slaba krušna mati, le sredstva so omejena. Pred skoraj desetletjem je bilo za delovanje urada na voljo 11 milijonov evrov, letos pa 2,5 milijona manj, od tega dvig plač v javnem sektorju vzame skoraj tretjino. Apetiti so veliki. Naš urad deluje v samostojni Sloveniji že 25 let, že v prejšnjem sistemu je Slovenija usmerjala delovanje v zamejce in izseljence. Vedno je poudarjala kulturo in jezik, občasno pa ni bila dovolj pozorna na infrastrukturo, v kateri delajo izseljenska in zamejska društva. Moja prioriteta so zamejski Slovenci: od 60.000 do 80.000 slovenskih duš v Italiji, neuradno od 30.000 do 40.000 v Avstriji, največ 6000 v Porabju in okrog 12.000 na Hrvaškem. Imamo tudi slovenske skupnosti na območju nekdanje skupne države. Seveda so pritiski za več sredstev. Toda če imamo v slovenskem domu v italijanski Gorici telovadnico, ki razpada, mame otrok ne bodo vodile vanjo. Če jo uredimo, se bo tudi udejstvovanje povečalo. Slovenskemu atletskemu klubu v Celovcu, ki najema poligon za nogomet in drugo infrastrukturo od občine Celovec, je februarja požar uničil kuhinjo. Z njo so tudi nekaj zaslužili za delovanje. Teh prihodkov zdaj ni. So v resni finančni zadregi. Tudi na hrvaški in tržaški strani imamo nerazvite dele. Vzemimo Čepovan, Trnovsko planoto, Kozjansko ali Ovčjo dolino v Reziji. Tam se mladina izseljuje, živinoreja je upadla, pašniki so se zarasli, območje so razglasili za Naturo 2000, ki postavlja posebne pogoje za gospodarjenje s temi zemljišči. Radi bi jim dali štipendije za študij deficitarnih poklicev na njihovem območju, ki bi jim omogočil vrnitev v svoje okolje. Kajti če izgubimo jezik, izgubimo ljudi. Nemajhen odstotek kmetijskih površin tik ob slovensko-italijanski meji, ki v povprečju merijo od pet do šest hektarov, je v večinski lasti slovenskega kmeta. Če se ti ljudje odločijo za prodajo, smo izgubili ozemlje in s tem tudi jezik.


 

Kako pa kaže repatriaciji Slovencev iz Venezuele? Ste že izdali kakšno odločbo?

Peti člen ustave nam nalaga dolžnost skrbeti za slovenski živelj zunaj Slovenije. Na vladi je bil sprejet sklep, da se to nemudoma začne izvajati. Posledično se je novoustanovljeni koordinacijski odbor sedmih resorjev pred dnevi že prvič sestal, kolesa se vrtijo … Moji osebni pomisleki pa so usmerjeni tudi v sprejem Slovencev, ki bodo iz subtropskega dela Latinske Amerike padli naravnost v našo zimo. Treba jih bo obuti, dobro obleči … Pozivamo podjetja k donacijam. Tovarna zdravil Krka je že poslala zdravila v Venezuelo. Njen direktor Jože Colarič je pripravljen sprejeti primerno kvalificirane repatriirance iz Venezuele v svoj kolektiv. Nekateri slovenski administrativni predpisi nam onemogočajo bolj človeško delo pri repatriaciji. Primer: četverica bi iz Venezuele rada k bratu v Brazilijo, a Slovenija jim administrativno ne more kupiti vozovnic, ker naša zakonodaja dopušča le nakup letalskih vozovnic iz Venezuele v Slovenijo. Proučujemo možnosti, da proces repatriacije naredimo čim manj travmatičen. Do zdaj se je 47 ljudi odločilo za vrnitev. Kam naj jih damo? Naj družine razbijemo? Poleg tega jih tu čaka drug jezik, drugačen sistem. Kot nekdanji izseljenec vem, kako je, ko moraš z enim kovčkom po svetu. A seveda bomo naredili vse, da jim pomagamo. To mi poleg ustave nalagajo čustva …
 

Menite, da se lahko ponovi usoda iz Bosne, ko so naši ljudje zapustili domove in za vselej ostali brez njih?

Ko je 671 Slovencev iz Sarajeva leta 1992 odšlo, niso mogli več nazaj. Vse je bilo izropano. Naši ljudje v Venezueli se ne zavedajo, da se jim utegne zgoditi isto. Če se bo to zgodilo, so to povečini ljudje z izobrazbo in kvalitetami. Dolgoročno ne bodo v breme slovenskih davkoplačevalcev. Na koncu se bodo ustalili in postali integralni del slovenske države. Toliko jim pa že dolgujemo.