Danes dopoldne je v Novi Gorici potekala slovesnost ob 75. obletnici vrnitve izgnancev, pregnancev in taboriščnikov na domove. Dora Levpušček, predsednica Društva izgnancev severne Primorske, pod okriljem katerega je potekalo srečanje, se je v svojem nagovoru obrnila neposredno na navzoče izgnance: »Letos praznujemo 75 let od tedaj, ko ste se vrnili v domovino. Kaj vse ste preživeli, veste le vi sami. Vas pa spomini na tisti čas spremljajo že vse življenje. Neradi govorite o tem, a so ti dogodki v vas.«
Natančno število izgnanih še danes ni znano. S seznama prijav oziroma zahtevkov za odškodnino za prisilno delo v Nemčiji, ki jih je leta 1952 zbiralo jugoslovansko zvezno ministrstvo za finance, je razvidno, da je bilo v goriškem, tolminskem in sežanskem okraju podanih 5573 zahtevkov. A v to število niso všteti izgnani otroci in tisti, ki so bili nesposobni za delo. Italijanski zgodovinar Marco Koslovich je ugotovil, da je bilo iz Julijske krajine v času nemške okupacije v taborišča odpeljanih 8222 internirancev.
Po vojni trpljenja ni bilo konec
Slovesnosti se je udeležila tudi danes 99-letna Ida Jakopič iz Kanala, ki je svoj 23. rojstni dan praznovala na prisilnem delu kot služkinja v Nemčiji. »Pri vsej nesreči sem imela v izgnanstvu tudi nekaj sreče. Poslali so me k esesovski družini, a gospodinja je bila še kar dobra z mano.«
Leta 1945 se je sestradana vrnila domov, v požgano in uničeno hišo. Čeprav bi morala biti vrnitev v domovino vesel dogodek, ne nazadnje je bilo vojne vendarle konec, se je za veliko večino trpljenje kljub vsemu nadaljevalo. Tudi v desetletju po moriji je namreč vladala huda revščina, prebivalce je pestila lakota, številni so si komaj za silo uredili bivališča in življenje.
Zgodbe izgnancev so si podobne, tudi to je skupno skoraj vsem, da so lahko s sorodniki o svoji preizkušnji spregovorili šele v zadnjih letih. »Oče je bil prikrajšan za mladost. Otrokom o tem ni nikoli govoril, zadnja leta šele daje to iz sebe. Zdaj mu gre vseskozi na jok, ko se spominja za nazaj. Težki spomini so to. Glede na vse, kar se dogaja v državi, se večkrat vpraša, za kaj so se sploh borili,« je povedala Alenka Pegan, hči 95-letnega Antona Kofola, prekomorca, taboriščnika in prisilnega delavca v poljski ladjedelnici, ki so ga kot šestnajstletnika ujeli v Gorici.
Dora Levpušček je posebej opozorila tudi na to, da primorski izgnanci od države nikoli niso dobili moralnega zadoščenja, ki bi si ga zaslužili: »Po vojni se ni nihče ukvarjal z izgnanci. Za nikogar niso bili pomembni, ker se niso borili za osvoboditev. Pa so ravno tako strahovito trpeli. To bolečino in razočaranje zato nosijo v sebi vse življenje. Niti odškodnine jim ni nihče priznal, pa bi si jo zaslužili.«
Krivic, ki so jih pretrpeli, se ne da več popraviti, je bila sicer jasna izgnanka Tatjana Pavlica iz Branika, vasice, iz katere je bilo v Nemčijo izseljenih kar 527 ljudi. V Društvu izgnancev severne Primorske si prizadevajo ohraniti spomin na krute medvojne dogodke, zato še naprej zbirajo pričevanja, dokumente in fotografije svojih članov in drugih – v spomin in opomin na čas, ki se nikoli več ne bi smel ponoviti.