Kaj o covidu-19 vemo ta trenutek

Večina infekcijskih bolezni se je pojavila že v neolitiku. To so bile tako imenovane zoonoze, infekcijske bolezni, ki se po naravni poti prenašajo z živali, vretenčarjev, na ljudi, kot so, denimo, ošpice, norice, gripa, tuberkuloza, kuga, gobavost, oslovski kašelj in druge.

Največje pandemije v zgodovini človeštva, med katerimi pa povzročitelj ni bil vedno povsem pojasnjen, so bile atenska kuga – morda današnje ošpice (v 4. stoletju pr. n. št.), Antonijeva kuga – morda današnje norice (v 2. stoletju), Justinijanova kuga ali tako imenovana bubonska kuga (v 6. stoletju) in črna smrt oziroma bubonska kuga (v 14. stoletju).



Ta kratka zgodovina infekcijskih bolezni nam najbolj nazorno pokaže, kaj vse smo dosegli s preventivnimi ukrepi, v tem primeru cepljenjem proti ošpicam (in noricam), in uvedbo javnozdravstvenih ukrepov, na primer pri preprečevanju bubonske kuge. Vsi ti ukrepi nam danes omogočajo miren spanec, saj se te katastrofe ne bodo nikoli več ponovile – če bomo seveda ukrepe dosledno spoštovali in upoštevali.

V preteklem stoletju je kosila po Evropi španska gripa, od leta 1980 pa smo priče pojavljanju novih mikrobov oziroma infekcijskih bolezni, kot so HIV/aids, sars, mers, H7N9, hantavirusi, ebola, lymska borelioza in druge, pa tudi pojavljanju odpornih mikrobov, kot so mrsa, VRE, PR/MR-pnevmokoki, ESBL-enterobakterije, CR-enterobakterije (CRE), Clostidoides difficile, odporni gonokoki (urgentne grožnje) ter odporni psevdo­monasi, acinetobaktri, mikobakterije itd., ter celo takih, ki so odporni proti kar vsem protimikrobnim zdravilom.

Tudi številni virusi nas v zadnjih nekaj desetletjih opozarjajo, da se z naravo (denimo ptičja gripa, sars, mers, virusna bolezen ebola) in z življenjskim stilom (denimo HIV/aids, virusna hepatitisa B in C) ne smemo igrati. Igrali smo se in … dobili covid-19. Če parafrazirava nemškega klasičnega filozofa Hegla: iz zgodovine epidemij smo se naučili le to, da se nismo naučili ničesar.
 

Ponovimo, kako poteka bolezen covid-19

Inkubacija, to je čas, ki preteče od izpostavljenosti virusu do pojava prvih bolezenskih simptomov in znakov, traja od dveh do 14 dni, v povprečju po dobrih pet dni. Testiranje v obdobju inkubacije, še posebej prve dni po izpostavitvi, lahko poda lažen negativni izvid – okuženi smo, test pa še ni zaznal naše okužbe. Žal ni nobenih specifičnih bolezenskih simptomov in znakov, po katerih bi covid-19 lahko razlikovali od drugih virusnih okužb dihal, kot sta na primer gripa in prehlad. Bolezen večinoma nastane počasi, z bolečinami v mišicah in sklepih (v do 30 odstotkih), utrujenostjo, slabim počutjem ali »praskanjem« v žrelu, v petih odstotkih celo z drisko (največkrat pri otrocih); najpogostejša bolezenska znaka pa sta (lahko le blago) zvišana telesna temperatura (v več kot 90 odstotkih) in suh kašelj (v 60 odstotkih).

Včasih se bolezenski simptomi in znaki razvijejo hitro. V drugem tednu bolezni okuženi pogosto zazna, da ima spremenjen voh in okus. S pojavom težkega dihanja bolezen preide v »nevarno fazo« in takrat je treba nujno ponovno poklicati osebnega (ali dežurnega) zdravnika, da oceni, ali bolnik potrebuje pregled in testiranje, če to še ni bilo opravljeno, ter napotitev v bolnišnico.


 

Potek bolezni pri otrocih

Tudi otroci lahko zbolijo za covidom-19, vendar redkeje kot odrasli in v bolj blagi obliki. Po navedbi kolegice pediatrinje infektologinje Tine Plankar Srovin je, glede na podatke iz literature, okužba pri okoli 15 odstotkih otrok potekala brezsimptomno, pri simptomatskih pa večinoma v blagi obliki. Manj kot tri odstotke otrok je potrebovalo zdravljenje s kisikom. Nekaj otrok je bilo kritično bolnih, vsi so imeli še druge, pridružene bolezni. Pri otrocih, starih manj kot deset let, ni bilo opisanih smrtnih primerov zaradi covida-19, smrtnost v starostni skupini od 10 do 19 let je bila manj kot 0,2-odstotna.

Otroci največkrat kašljajo, imajo bolečine v žrelu in temperaturo do 38 °C. Bolezen se lahko začne tudi kot driska ali bruhanje. Ker otroci večinoma prebolevajo okužbo v blagi obliki in jih bolezen ne »položi v posteljo«, so zaradi tega pomembni prenašalci virusa, zato je izredno pomembno, da družina upošteva načela 14-dnevne samoizolacije in s tem prepreči prenos bolezni na tako imenovane ranljive skupine ljudi.
 

Kje je virusa največ?

Na začetku bolezni je količina virusa največja v nosu, kjer se tudi najbolj intenzivno razmnožuje, zato so takrat okužene osebe tudi najbolj kužne. Če bolezen napreduje in se razvije pljučnica, raziskave kažejo, da se virus seli v spodnja dihala, kar bi lahko bilo pomembno pri diagnostiki v poznejšem obdobju razvoja bolezni in pri oceni kužnosti pri osebi, ki je bolezen prebolela. Znano je, da ena oseba s covidom-19 v poprečju okuži od tri do štiri zdrave osebe. Število na novo okuženih je odvisno predvsem od upoštevanja preventivnih ukrepov in od higienskega standarda posameznika.

Za zdaj ni dokazov, da bi se virus vsesplošno prenašal aerogeno, torej izven kapljic ob kašljanju ali kihanju, razen pri določenih medicinskih posegih, kot sta, denimo, intubacija in bronhoskopija, pa tudi jemanje brisa nosno-žrelnega področja. Virus so našli tudi v blatu, vendar fekalno-oralnih prenosov niso opazili, saj se virus v blatu ne razmnožuje. Virusa niso zaznali v krvi, amnijski tekočini, popkovni krvi, v žrelu novorojenčkov ali v materinem mleku, kar je dobra novica za transfuziologe in ginekologe/porodničarje, še bolj pa za nosečnice oziroma starše.


 

Kužnost okuženih, ki so brez simptomov in znakov bolezni

Gre za dve skupini okuženih. Več kot 75 odstotkov jih zboli, preostali pa lahko »prebolevajo« okužbo brezsimptomno ali z zelo blagimi simptomi in znaki, ki jih lahko celo spregledamo. Koliko je teh zadnjih, bomo vedeli, ko bomo imeli na voljo zanesljive serološke teste in bomo lahko v krvi ugotavljali prisotnost specifičnih protiteles proti virusu. Znano je, da se pri prvi skupini virus začne intenzivno razmnoževati od 24 do 48 ur pred pojavom bolezenskih znakov.

Glede na to, da tovrstne osebe ne kašljajo, kihajo in podobno, je domet njihovega trosenja virusa majhen, le v neposredno izdihan zrak; možen pa je prenos pri zelo tesnih osebnih stikih in kontaktni prenos s površin, ko se, denimo, brezsimptomni okuženi dotakne sluznice svojega nosu, kjer je velika količina virusa, nato pa, denimo, kljuke, ki jo za njim prime še neokužena oseba. Druga skupina je še manj pomembna za prenašanje virusa, predvsem zaradi manjše koncentracije virusa na sluznicah zgornjih dihal. Torej, prenos okužbe od brezsimptomne osebe je možen, vendar predstavlja le manjši delež vseh prenosov. Najpogostejši je pri osebah z res tesnimi stiki (na primer partnerski odnos).
 

Covid-19 je bolezen starejših

V obsežni kitajski raziskavi Zhanga in sodelavcev (China CDC Weekly Rep), v katero je bilo vključenih 44.672 bolnikov, so največ oseb, okuženih z novim koronavirusom, diagnosticirali v starostnem obdobju med 50 in 59 leti (24 odstotkov), sledita dekadi med 60 in 69 leti (19 odstotkov) in med 40 in 49 leti (19 odstotkov), 17 odstotkov jih je bilo starih med 30 in 39 leti, po osem odstotkov jih je bilo v dekadah med 70 in 79 leti in med 20 in 29 leti, medtem ko je bila pri starejših od 80 let bolezen diagnosticirana v štirih odstotkih (ta delež je v Evropi večji, ker teh oseb na Kitajskem večinoma niso sprejemali v bolnišnice), pri mlajših od 20 let pa pri treh odstotkih.
 

Ali je res, da se bolezen pri večini okuženih konča dobro, manj ugodno pa pri precejšnjem številu obolelih?

Pri 80 odstotkih zbolelih bolezen poteka blago do zmerno, pri 15 odstotkih je potek hud in pri petih odstotkih kritičen. Pri skoraj polovici kritično bolnih se bolezen konča s smrtjo. Pri 10 do 15 odstotkih oseb z blago in zmerno prizadetostjo bolezen lahko napreduje v hujšo obliko, od 15 do 20 odstotkov hudo bolnih pa lahko postane kritično bolnih. Pri tistih z blagim potekom bolezni simptomi in znaki izzvenijo v poprečju v dveh tednih, hudi primeri in preživeli kritično bolni bolniki pa so se po podatkih omenjene raziskave pozdravili v treh do šestih tednih. Vsi umrli bolniki so preminili v dveh do osmih tednih po začetku bolezni.

V raziskavi Barica s sodelavci iz Severne Karoline (ZDA) pa ugotavljajo, da je bila stopnja smrtnosti pri obolelih (angl. case fatality rate) najvišja v starosti nad 80 let, in sicer 14,8-odstotna, v starostni skupini od 70 do 79 let je bila osemodstotna, od 60 do 69 let 3,6-odstotna, od 50 do 59 let 1,3-odstotna, od 40 do 49 let 0,4-odstotna, 0,2-odstotna je bila pri mlajših od 40 let, pri mlajših od 14 let pa smrtnih primerov ni bilo.

Glede na te podatke gre torej gotovo za infekcijsko bolezen, katere potek in prognoza sta povezana s starostjo bolnika (angl. age-related disease). Rezultati raziskav so tudi potrdili, da je bila smrtnost bolnikov s covidom-19 odvisna od organizacije zdravstva in usposobljenosti zdravstvenih delavcev v določeni državi. Najpogosteje se omenja zgornja meja 3,5 odstotka, kar je 35-krat več, kot je smrtnost pri gripi (0,1 odstotka).


 

Koliko časa je oseba s covidom-19 kužna?

Kaže, da je kužnost povezana s težo bolezni. Za bolnike z blagim potekom bolezni, ki niso hospitalizirani, velja, da po 14. dnevu od začetka simptomov in znakov bolezni niso več kužni in se lahko vrnejo na delo, kar velja za približno 80 odstotkov pacientov. V skladu s tem so tudi priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Za bolnike s hujšim potekom bolezni, ki so hospitalizirani, pa velja, da niso več kužni, ko je bris nosno-žrelnega prostora dvakrat negativen v razmaku 24 ur oziroma 14 dni po prenehanju vseh simptomov in znakov bolezni.
 

Načini zdravljenja covida-19

Glede na poznavanje življenjskega kroga virusa imamo na voljo tri mesta (tarče) delovanja: vstopanje virusa v celico, zaviranje virusne proteaze in RNA-polimeraze. Z raziskavami dokazanega učinkovitega zdravila ne poznamo, nobeno od zdravil, ki delujejo na zgoraj omenjene tarče, seveda tudi ni registrirano za zdravljenje covida-19, ker je bila bolezen odkrita nedavno in klinične raziskave še potekajo. Tako je na prvem mestu, žal, podporno zdravljenje.

Trenutno pa poleg podpornega zdravljenja uporabljamo eksperimentalne režime zdravljenja. Odločitve za konkretne sheme zdravljenja na nacionalni ravni sprejema ozka ekspertna skupina strokovnjakov na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKCL. Vsak dan po jutranjem raportu prediskutiramo vse novosti, ki se tekoče pojavijo v literaturi, ter morebitne nove izkušnje kolegov iz tujine na najbolj izpostavljenih mestih, nato pa sprejmemo najoptimalnejše rešitve.

Za različna generična zdravila, katerih ponudbe prihajajo z najrazličnejših strani, se ne odločamo, saj je varnost bolnika na prvem mestu. Slovenija je del Evropske unije, kjer promet z zdravili nadzorujeta nacionalna Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke in Evropska agencija za zdravila, ki preverjata dokumentacijo o varnosti in učinkovitost ter skladnost certifikatov kakovosti z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo. V primeru uporabe eksperimentalnih zdravil pa jih potrdi tudi Komisija za medicinske etiko RS. Hvaležni smo, da vse te službe v primeru covida-19 delujejo zelo ažurno in tudi s tem pripomorejo k ugodnejšemu razpletu bolezni naših bolnikov.


 

Številni ponujajo najrazličnejše dodatne načine zdravljenja

V medijih in na spletu je mogoče zaslediti veliko najrazličnejših alternativnih in komplementarnih predlogov zdravljenja. Vse to naju spominja na zgodnja obdobja HIV/aidsa, ko so bila na dnevnem redu »čudežna« zdravila, vendar se nobeno ni izkazalo za učinkovito. Potrebno je bilo trdo in dolgoletno delo, ki je obrodilo sadove, saj je dandanes ta bolezen dobro obvladljiva.

Tudi zaradi HIV/aidsa je današnja biotehnologija na neprimerno višji ravni, zato ostajava zmerna optimista v želji, da bomo kmalu dobili učinkovito zdravilo za covid-19, predvsem pa cepivo proti novemu koronavirusu. Vendar so postopki v medicini jasni, eksaktni, protokolarni in jih ne moremo (in ne smemo) prehitevati. Pričakujemo pa, da bi bilo cepivo morda lahko na voljo čez 12 do 18 mesecev.

Tudi pri covidu-19 pa še kako velja klasično priporočilo: zdrav in uravnotežen način življenja vedno šteje!
 

V katerem obdobju epidemije smo?

V prvem obdobju epidemije smo močno poudarjali, da je pomembno, da se virus ne zanese med bolj ranljive osebe in predvsem v ranljive populacije, kot so, denimo, tiste v bolnišnicah ali domovih starejših občanov (DSO). Še vedno je zelo pomembno tako testiranje vseh ranljivih oseb kot hkratno preprečevanje širjenja okužbe na osebe, na primer družinske partnerje, ki delajo na izpostavljenih delovnih mestih, kot so zdravstvo, DSO in podobno. Pri tem smo deloma bili uspešni, vendar pa je virus nekako le našel pot tudi v te ranljive institucije, saj tega s še tako pozornimi ukrepi vedno ne moremo popolnoma preprečiti.

Prehajamo v drugo kritično obdobje, ko je v teh ranljivih populacijah najpomembnejše dvoje: prvič, da okužbe čim hitreje zaznamo, in drugič, da TAKOJ preprečimo nadaljnje širjenje tako prepoznane okužbe! Ne smemo dovoliti, da se virus nevidno širi, ne moremo si privoščiti, da ne bi bili maksimalno pozorni. To dokaj uspešno, že zaradi narave dela in organizacije, delamo v bolnišnicah.

Enako zavzeto pa je to treba narediti tudi v DSO-jih, kar pa je precej težje. Vendar pozor: če pri TEM ne bomo učinkoviti, se nam bo zrušil zdravstveni sistem. Z doslednim izvajanjem teh ukrepov bomo lahko vsaj deloma preprečili nenadno eksplozijo okužb v DSO-jih in množično pošiljanje te najranljivejše skupine bolnikov s številnimi pridruženimi boleznimi v bolnišnice. Vsako življenje je pomembno, VSAKO ŠTEJE! Zdravstvene kapacitete pa so omejene!



Zato so v tem trenutku ranljivosti tako kot omenjeni ukrepi za odkrivanje in zamejitev okužbe ZELO pomembne tudi odločitve oziroma kriteriji, katere bolnike sprejemati v bolnišnice oziroma v enote intenzivnega zdravljenja (EIZ) oziroma katerih iz strokovno utemeljenih razlogov ne. V kritičnem obdobju, ki morda prihaja, ko obstaja potencialna možnost zasičenosti zdravstvenega sistema zaradi preobremenjenosti in prezasedenosti (kot se dogaja v Italiji in Španiji), je zato še kako nujen strokovni dialog med zdravnikom, ki pozna oskrbovance v DSO-jih, in svojci oskrbovancev.

Nujni so načrti izhodnih strategij oziroma paliativni načrti. Danes, v še razmeroma »mirnem» času, se lahko o tem pogovorimo brez naglice, v miru, strokovno, človeško in dostojanstveno. Pri pogovorih je dobro, da sodelujejo še strokovno zelo dobro podkovani zdravniki specialisti iz sekundarnih in terciarnih ustanov, psiholog in, če je le mogoče, strokovnjak za paliativo.

Za te bolnike je treba poskrbeti strokovno in v skladu z etičnimi načeli. Pomembno je poudariti, da primerna oskrba, ki poleg vseh ukrepov za izboljšanje stanja vključuje tudi ukrepe lajšanja težav, ne pomeni opustitve ali odtegnitve zdravljenja, ampak drugačno obravnavo, ki bo bolniku zagotavljala boljšo kakovost preostalega življenja.

Če nas bo neljubi scenarij s hitrim nenadnim povečanjem števila okuženih v DSO-jih in ogromno nenadno potrebo po hospitalizaciji našel nepripravljene, bodo odločitve glede napotitve težje, ker so tovrstne odločitve v naglici težke in pogosto neustrezne. Bojimo se, da bo veliko nekritičnih napotitev, ki tovrstnim bolnikom ne bodo koristile in ne bodo pripomogle k izboljšanju kakovosti njihovega življenja, podaljševale bodo njegovo trpljenje, kar je v nasprotju s principi paliativne oskrbe in človeškega dostojanstva. S takimi skupnimi treznimi odločitvami v prid posameznemu bolniku pa lahko pripomoremo k temu, da ne ogrozimo delovanja zdravstvenega sistema.

Enako velja tudi za številne krhke starostnike, ki niso v DSO-jih, ampak doma. Njih morajo »ščititi« svojci oziroma drugi, ki skrbijo zanje. Vse, kar je bilo rečeno za oskrbovance domov, velja tudi zanje.
 

Na kaj ne smemo pozabiti?

Zgodovina nas uči, da v katastrofalnih razmerah epidemij kaj hitro lahko vse svoje napore usmerimo le v »glavnega igralca« in spregledamo vse druge, kar lahko pripelje do hudih posledic. Na primarni zdravstveni ravni je zato zelo pomembno, da ustrezno poskrbimo tudi za bolnike z drugimi infekcijskimi in preostalimi boleznimi, kot so, denimo, pljučna embolija, sepsa, apendicitis, miokardni infarkt, legionarska bolezen itd. Če je test na novi koronavirus negativen, moramo razmišljati o drugih vzrokih bolnikovih težav, včasih pa gre lahko tudi za kombinacijo covida-19 in dodatne bolezni, še posebno pri starejših. Kot vemo vsi, je »zdravljenje po telefonu« lahko zelo nevarno!
 

Kako je z nošenjem zaščitnih mask pri zdravstvenih delavcih?

Smo v obdobju epidemije, ko je vsak pacient, ki vstopi v zdravstveni sistem, potencialno lahko okužen z novim koronavirusom. Vsem pacientom je ob prvem stiku treba namestiti zaščitno masko, v nadaljevanju oskrbe pa po potrebi, glede na ugotovljeno stanje. Za vse zdravstvene delavce je priporočljivo, da na delovnem mestu nosijo zaščitne maske. Specifična priporočila glede samozaščitnega obnašanja so javno dostopna na spletnih straneh pristojnega ministrstva in inštituta za javno zdravje.
 

Kako je z uporabo zaščitnih mask v javnem življenju?

Ob doslednem vzdrževanju ustrezne socialne distance v zunanjem okolju uporaba mask ni smiselna. Na voljo ni ustreznih raziskav, ki bi utemeljile smiselnost vsesplošnega nošenja mask v javnosti, ne v odprtih ne v zaprtih prostorih. Neustrezne, doma narejene bombažne maske in doma narejene maske iz blaga, za katero ne poznamo lastnosti prepustnosti in vodoodbojnosti, nam lahko dajejo lažen občutek varnosti in zaščite. V resnici pa ne zagotavljajo prave zaščite niti pred okužbo niti pred njenim širjenjem. Ob nepravilni uporabi so lahko celo nevarne.

Osebam iz tveganih skupin svetujemo, da se zadržujejo doma. V skrajnih primerih, če imajo neodložljive nujne opravke in so namenjene v prostore, kjer lahko pričakujejo več ljudi, bi priporočila nošenje zaščitne maske (kirurška maska). Zelo pomembno je tudi, da maske uporabljajo pravilno, po navodilih ministrstva in inštituta za javno zdravje.

Ljudje s simptomi in znaki bolezni dihal morajo biti v samoizolaciji! Če morajo na pregled k zdravniku, naj si, preden vstopijo v ambulanto, nadenejo masko. Vsekakor pa jo morajo prejeti pred vstopom v ambulanto, kot je navedeno zgoraj.


 

Nasveti pacientom, ki jemljejo zdravila

Gre za zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku (zaviralci angiotenzinske konvertaze – ACE ali blokatorji angiotenzinskih receptorjev –​ ARB, imenovani tudi sartani).

Za odgovor sva prosila kolega kardiologa dr. Jano Brguljan Hitij in dr. Zlatka Frasa, ki sta zapisala: »Ta trenutek nimamo zanesljivih podatkov, da omenjena zdravila vplivajo na potek bolezni covid-19, vemo pa, da zaviralci ACE in ARB preprečujejo srčno-žilne bolezni oziroma njihovo poslabšanje. Na podlagi trenutno razpoložljivih dokazov meniva, da bi tovrstno zdravljenje opustili le pacienti z vročino in dihalnimi simptomi, nadomestili pa bi ga z drugimi učinkovinami (na primer kalcijevim antagonistom).«
 

Nasveti za uporabo nesteroidnih antirevmatikov (NSAR)

Za odgovor sva prosila dr. Žigo Rotarja in ta je v imenu konzilija KO za revmatologijo UKCL odgovoril: »Glede na varnostni profil in na to, da na podlagi trenutno dostopnih podatkov ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti neugodnega vpliva NSAR na potek covida-19, je verjetno smiselno bolečine v času širjenja covida-19 lajšati predvsem s čistim analgetikom paracetamolom (samostojno ali v kombinaciji z majhnim odmerkom tramadola), razen kadar je zdravljenje z NSAR nujno potrebno – denimo ob akutnem zagonu protina ali psevdoprotina, poslabšanju ankilozirajočega spondilitisa, revmatoidnega artritisa.«
 

Varovanje bolnikovih osebnih podatkov

Nalezljive bolezni, ki »udarijo« tako, kot je covid-19, vzbudijo izjemno pozornost javnosti, skupaj z njeno temno platjo – odtekanjem informacij o bolnikih. Imam več kot 25-letne izkušnje z osebami, ki živijo s HIV. V tej svoji dolgi praksi zdravljenja bolnikov s HIV/aidsom sem spoznal, da bolezen sicer dokaj dobro obvladujemo, saj osebe, ki se učinkovito zdravijo, ne ogrožajo več nikogar. Vendar pa kaže, da smo veliko laže dosegli nezaznavnost virusa v krvi kot eliminacijo stigme v naših glavah.

Žal je informacijska neodgovornost pojav, ki mu v našem okolju ne moremo stopiti na prste in se zelo žalostno pokaže zlasti tedaj, ko gre za »razvpite« bolezni, kot je zdaj covid-19. Precej tovrstnih težav sicer lahko odpravimo s sistemskimi ukrepi varnega informacijskega sistema, ob čemer bi bilo nujno uvesti tudi vnaprej določene ostre sankcije.

Veliko težje pa je obvladati (ne)kulturo govoric, ki zlasti v primeru bolnih kolegic in kolegov iz zdravstvenih vrst završijo po bolnišnicah. Za vse podatke, ki jih zdravstveni delavci pridobimo pri obravnavi naših pacientov, je ključnega pomena, da ne presežejo meje poklicne molčečnosti. To določa tudi etični kodeks, h kateremu smo zavezani zdravstveni delavci.


 

Kako obvladujemo epidemijo covida-19 v Sloveniji?

Verjameva, da so odločitve dobre v trenutku, ko jih sprejmemo, ni pa nujno da bo tako tudi čez en teden, en mesec oziroma ob koncu epidemije. Večkrat so mnenja različna, saj je v medicini le malo stvari stoodstotnih, zato je treba pogosto iz množice podatkov v določenih okoliščinah izluščiti njihov optimalni pomen in se odločiti čim bolj strokovno in tudi pragmatično. Ker »sovražnika« še ne poznamo do obisti, je nujno stalno prilagajanje, priznanje napak, ne obtoževanje, ampak permanentno izboljševanje celotnega sistema. Včasih nam vsem manjka zdrave kmečke pameti!
 

Prihodnost?

Za zdaj imamo na voljo predvsem zdravila, ki smo jih uporabljali za zdravljenje drugih bolezni (HIV, sars, mers, malarija, gripa, določene avtoimunske bolezni). Zakaj so pri covidu-19 ta eksperimentalna zdravila verjetno slabo učinkovita? Zato, ker niso bila narejena proti novemu koronavirusu. Na primer: struktura encima proteaze pri sars-cov-2 se razlikuje od strukture encima proteaze pri HIV. Zato zaviralci proteaze, ki jih uporabljamo za zdravljenje HIV/aidsa, niso tako učinkoviti pri zdravljenju covida-19; postavlja se vprašanje, ali so sploh učinkoviti.

Zato bo treba počakati na zdravila, ki bodo narejena specifično proti strukturam ​sars-cov-2 na njegovi površini in proti dvema encimoma v njegovi notranjosti. Misliva, da gremo po poti zdravljenja, ki ga poznamo pri HIV/aidsu, s to razliko, da bo ta pot neprimerno hitrejša, predvsem zaradi več znanja in boljših biotehnoloških orodij. Verjetno bo zaradi učinkovitosti in nevarnosti razvoja odpornosti virusa potrebna kombinacija več zdravil.

Za zdaj imamo na voljo zdravila, ki jih uporabljamo pri drugih boleznih, razvoj pa bo šel naprej v smeri bolj specifičnih zdravil, pri katerih bo sprva najbrž problem tolerance in toksičnosti, nato pa proti zdravilom, ki bodo zelo učinkovita, varna in prijazna do bolnika (dobra toleranca, odmerjanje enkrat na dan, fiksna kombinacija zdravil, majhne tablete dobrega okusa). Upamo vsaj, da bo tako. Konec dober, vse dobro. Sprašujeva pa se, ali bo to zadostovalo?

Tudi če bodo zdravila učinkovita, pa ne bodo rešila problema covida-19. Cepljenje je najbolj učinkovita biološka intervencija v zgodovini človeštva. In če kdaj v novejši zgodovini človeštva potrebujemo cepljenje, je to zdaj. Drugače se bomo še dolgo skrivali po planetu pred tem primitivnim bitjem, ki sploh ni bitje, ampak navaden parazit!
 

Eno zdravje

Covid-19 in HIV/aids sta najbolj »živi infekcijski epidemiji«, ki grozita človeštvu. V tem trenutku je covid-19 tako v ospredju, da smo na HIV/aids kar nekako pozabili. Seveda ne smemo pozabiti tudi na druge okužbe, kot so tuberkuloza, malarija, gripa, kolera, virusni hepatitisi itd., vendar te infekcijske bolezni, razen gripe in hepatitisa, za razviti svet niso zelo nevarne.

Zelo skrb vzbujajoča, in tega se infektologi še kako zavedamo, je tudi »pandemija« odpornosti bakterij proti antibiotikom. Globalno moramo spremeniti pogled na zdravje ljudi in zdravje živali; vse bolj se krepi globalni tovrstni pristop – eno zdravje (One Health).

Prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., in doc. dr. Mateja Logar, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKCL, Medicinska fakulteta UL