Kaj smo se naučili iz predrage šole kupovanja ladij

Državna flota: Nemalokrat bolj občuti proračun kot slovensko morje – Izkušnje policijskega čolna P111, »brezplačne« vojaške ladje Triglav in turškega ekoplovila SVOM1

Objavljeno
08. marec 2019 07.50
Posodobljeno
08. marec 2019 07.50
Krst Eko plovila SI 20 v Kopru Foto Boris Šuligoj
Koper – Slovenija je v letih od samostojnosti napredovala na področju svoje pomorske naravnanosti. Še posebno če to pomorsko naravnanost računamo po številu plovil, ki skrbijo za državno morje, in po stroških zanje. Država je pomorsko napredovala, tudi če to računamo po izkušenosti nabave plovil. Dosedanja šola iz nabave državnih plovil nas še vedno drago stane. Toda včerajšnji krst ekološkega plovila SI20 je dokazal, da smo napredovali tudi pri naročanju plovil.

P111 je Slovenijo stal veliko preveč – 2,5 milijona evrov že pred 25 leti.


Triglav je predraga »brezplačna« ladja za majhno slovensko morje.
Naročanje brez posrednikov bi bilo za začetek racionalna poteza.


Prvi nakup velikega policijskega plovila, ki bi se moral kazati kot ponos slovenskega pomorstva, se je na več načinov izkazal za fiasko. V času ministrovanja Igorja Bavčarja je ministrstvo za notranje zadeve podpisalo pogodbo za nakup plovila že leta 1992. Skoraj 20 metrov dolg čoln so naročili v ladjedelnici Avionautica v Viareggiu, ki ni niti pred tem niti po tem zgradila nobenega plovila. Ko se je približeval datum izročitve, je ladjedelnica zašla v finančne težave, zato je italijanska oblast prvi slovenski čoln P111 še med gradnjo zaplenila. Vsem napakam navkljub se je iz Italije odpravilo proti Kopru konec leta 1994 in do Kopra priplulo 27. maja 1995. Kmalu po odplutju je namreč počilo v enem od dveh MTU-motorjev.

Pozneje je bilo s P111 še veliko težav: na suhem je bil tudi v letih od 2002 do 2006, v tem času so mu zamenjali motorje in izvedli preiskavo celo v policijskih vrstah, ker so nekateri menda služili z dobavo rezervnih delov. Toda čoln je po 24 letih še vedno v rabi. V zadnjih letih pluje le po nekaj deset ur na leto, povprečno pa zanj odštejejo po 40.000 evrov za vzdrževanje na leto. Ob dobavi je stal 2,5 milijona evra (če bi znesek revalorizirali, bi to pomenilo skoraj dvakrat višji znesek).

image
Vojaško ladjo Triglav smo dobili leta 2010, dolga je 49 metrov in široka 9,2 metra, zgrajena v ruski ladjedelnici Almaz v Sankt Peterburgu. Ruska federacija je z njo v blagu poplačala del dolga Sloveniji. Foto Voranc Vogel

 

Triglav nas stane približno milijon na leto


Vojaško ladjo Triglav smo dobili leta 2010, dolga je 49 metrov in široka 9,2 metra, zgrajena v ruski ladjedelnici Almaz v Sankt Peterburgu. Ruska federacija je z njo v blagu poplačala del dolga Sloveniji. Vredna je okoli 50,5 milijona ameriških dolarjev. Na ministrstvu za obrambo pravijo, da so v zadnjih treh letih stroški vzdrževanja na leto znašali 791.575 evrov, v to pa ni všteto gorivo. Triglav za uro plovbe v ekonomski vožnji porabi po 300 litrov goriva, in ker je do zdaj skupaj opravila 4730 ur plovbe, smo izračunali, da letni strošek našega ponosa na morju znaša približno milijon evrov. Strošek pol krajše (25 metrov dolge in 5,7 metra široke) patruljne ladje Ankaran je natančno desetkrat nižji (79.263 evrov brez goriva na leto). Ladjo so izdelali že leta 1996 in je v 22 letih opravila 4165 ur plovbe.

6
manjših čolnov, gumenjakov, dolgih od 7 do 9 metrov, ima Slovenska vojska poleg Triglava in Ankarana


Ko je Triglav lani aprila odšla na misijo za razbitje tihotapskih mrež na Sicilijo, so se ji hkrati pokvarili vsi trije motorji. Okvara motorjev se je zgodila le malo po rednem servisu. Proizvajalec motorjev je priznal sistemsko napako, popravilo je vojsko stalo samo 43.545 evrov. Na Siciliji so opravili vsega štiri plovbe, sicer pa so 36 dni počivali zaradi okvare in 22 dni zaradi ukaza poveljstva misije.
 

Turki so morali svoje slabo plovilo odpeljati


Prvo resno ekološko plovilo SVOM1 je Slovenija (tri ministrstva) naročila leta 2010 v turški ladjedelnici Mavi Deniz in po posredniku AC Sistemi. Plačali so že 788.000 kupnine. V Kopru so najprej ugotovili, da ladja nima celotne tehnične dokumentacije (zahtevanega klasifikacijskega zavoda), da so na njej poškodbe, da je izdelana nenatančno, da je barvanje neprimerno, da rjavi, pri nekoliko hitrejši vožnji pa je morje skozi luknje za vrvi zalivalo palubo, dosegla je le 10,5 vozla hitrosti namesto 12 zahtevanih. Plovilo so vrnili in k sreči jim je uspelo unovčiti bančno garancijo ter dobiti ves denar vrnjen. Včeraj krščeno ekološko plovilo je stalo 1,78 milijona evrov in je povsem brezhibno, vendar so nanj morali čakati dodatnih sedem let. Koliko je država privarčevala, ker je bil nakup izveden brez posrednika, nam na upravi za pomorstvo niso mogli ali hoteli povedati.

image
Krst eko plovila SI 20 Foto Boris Šuligoj


Vsekakor je dobro poznavanje plovil in številnih tehničnih sposobnosti, pa tudi samega načina kupovanja, gradnje in predvsem načrtovanja plovila prvi pogoj za nakup primernega plovila. Namestnik poveljnika 430. mornariškega diviziona Ankaran Andrej Pečar nam je zatrdil, da je življenjska doba omenjenih državnih plovil res omejena na 3000 do 4000 ur, saj gre za precej intenzivnejšo uporabo od tiste, ki jo poznajo zasebniki, saj ti na leto vozijo največ 200 do 300 ur. Tudi dejstvo, da je generalna policijska uprava že vnaprej kupila štiri motorje Yamaha po 350 konjev, ker predvideva, da bodo letos stari izrabljeni – za sabo bodo imeli že več kot 3000 ur plovbe, je po Pečarjevem mnenju povsem logična in racionalna odločitev, saj bodo tako najhitreje čolne usposobili za akcijo. Vprašanje pa je tudi, ali je bilo treba za nakup štirih motorjev res plačati posrednika, ki je bil v tem primeru Delta iz Krškega. Ta je štiri Yamahine motorje dobavila za 130.000 evrov.
13.000
plovil je vpisanih v slovenskem vpisniku čolnov; največja slovenska plovila so potniška ladja Laho in dva vlačilca: Mercur in Neptun