Kaj vemo o aplikaciji za nadzor, ki se pripravlja

Ministrstvo za zdravje je za mnenje o aplikaciji za obolele zaprosilo informacijsko pooblaščenko. Ta ocenjuje, da je treba pred oblikovanjem zakonskih okvirjev za uporabo definirati odprta vprašanja o aplikaciji sami.

Objavljeno
11. april 2020 06.00
Posodobljeno
11. april 2020 06.00
Na ministrstvu za zdravje, kot vse kaže, razmišljajo le o nadzoru gibanja tistih, ki bi jim bila odrejena karantena ali izolacija zaradi bolezni. FOTO: Blaž Samec
Ljubljana – Kot enega od pogojev za sproščanje omejitvenih ukrepov je predsednik vlade Janez Janša že večkrat omenil zagotovitev pravnih in tehničnih možnosti ter zadostne kapacitete za sledenje pozitivnim in možni širitvi virusa. Za podrobnosti, kako bi izvedli napovedano sledenje, za zdaj niso dosegljivi ne na vladi ne na ministrstvu za zdravje.

Iz dopisa, ki so ga z ministrstva za zdravje naslovili na urad informacijskega pooblaščenca, pa je razvidno, da razmišljajo o vzpostavitvi mobilne aplikacije, s katero bi predvidoma dva tedna nadzorovali posameznike, ki bi jim bila odrejena karantena ali izolacija zaradi bolezni. Omogočila naj bi tudi preprost stik z zdravnikom. Vključevala bi le podatke o lokaciji, po 14 dneh pa bi bili vsi podatki, povezani z aplikacijo uničeni.

image
Iz opisa rešitve, ki jo je predstavilo ministrstvo za zdravje, ni jasno razvidno, za kakšno tehnološko izvedbo sledenja posamezniku naj bi šlo, ugotavlja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. FOTO: Jože Suhadolnik
Pravno podlago, o nujnosti katere govori predsednik vlade, naj tokrat ne bi uredili v svežnju ukrepov proti koronavirusu – kot so že poskušali –, ampak v predpisu s področja zdravstva, najverjetneje zakonu o nalezljivih boleznih. Zdi pa se, da so v vladi oziroma na ministrstvu za zdravje k vzpostavitvi lokacijskega nadzora – zaradi ustavnopravno spornega predloga so prejšnjega umaknili – tokrat pristopili previdneje in so za mnenje, kot rečeno, predhodno vprašali tudi urad informacijskega pooblaščenca. A iz opisa rešitve, ki jo je predstavilo ministrstvo za zdravje, ni jasno razvidno, za kakšno tehnološko izvedbo sledenja posamezniku naj bi šlo – na primer sledenje lokacij prek baznih postaj, GPS ali wifi –, prav tako ni jasen nabor podatkov, ki bi jih obdelovali. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik jih je opozorila, da je glede na izkušnje drugih držav nujno najprej treba izvesti oceno učinkov z jasnimi tehničnimi parametri aplikacije glede na cilje, ki jih zasleduje, in z vidika načela sorazmernosti ter šele nato razmišljati o pripravi zakonskega okvira. Posebno kočljiva je pravna podlaga privolitve. Drugače bi bilo z aplikacijami, ki ne bi bile obvezne za nikogar in bi se posamezniki o sodelovanju odločali sami in po lastni izbiri.

Kot je bilo tudi že večkrat slišati pri načrtovanju lokacijskega nadzora, se pojavlja resen dvom o učinkovitosti takšnega ukrepa. Kako bi ravnali, ko nekdo nima telefona ali pametnega telefona? Ali kako bi preprečili, da bi posameznik v karanteni ali izolaciji pustil telefon na lokaciji in odšel brez njega? Ter ne nazadnje, kako zagotoviti natančnost merjenja lokacije nekoga znotraj večstanovanjske stavbe ... Zato je, kot poudarja Mojca Prelesnik, sporna skladnost takih ukrepov z načelom sorazmernosti, kot izhaja iz ustave.

Pomislekom o (ne)sorazmernosti pa v prid govorijo tudi podatki zdravstvenega inšpektorata, ki je za zdaj prejel več kot dvajset prijav o domnevnih kršitvah karantene – teh je bilo že na začetku meseca izdanih 430 – oziroma izolacije, od katerih sta se le dve izkazali za utemeljeni. Zdravstveni inšpektorat, kjer je zaposlenih 86 inšpektorjev, sicer poudarja, da je od tega večina aktivna na terenu. Največ njihovih aktivnosti pa je vezanih na nadzor dveh odlokov, o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom, o splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah ter prepovedi gibanja zunaj občin.