Kdaj se odprejo vrata starejšim

Ljubljana – Človeška narava je (samozaščitno) usmerjena k temu, da vsakdo zelo hitro postane imun za slabe novice in nesrečo ljudi v svoji okolici. Čisto drugače pa je, ko se znajdeš »na drugi strani«. Ko iznenada, nepričakovano kdo od tvojih najbližjih, ki je še včeraj lahko okopaval gredice, kuhal, skrbel zase in tudi živel sam, brezupno obleži v bolniški postelji. Poskrbeti moraš zanj, pa čeprav si sam, polno zaposlen, imaš svojo družino, živiš v oddaljenem kraju …

Kje sploh začeti? Veš samo to, da prostora v domu starejših ni nikjer v Sloveniji. Pa če se pretrgaš od joka, ko telefonariš od institucije do institucije. Ni ga. Pika. Edina »tolažba« je, da bi se tvoj najbližji odhoda v domsko oskrbo tako ali tako otepal z vsemi štirimi in da ti je vsaj v tistem hipu ta bitka prihranjena. Če imaš srečo, ti neozdravljivo bolnega starostnika po odpustu iz bolnišnice teden, dva, tri zadržijo na negovalnem oddelku, da v tem času lahko organiziraš njegovo bivanje doma. Tam, kjer bi pač vsakdo najraje prebil čas, ki mu preostane. Verjetno bo treba najprej prilagoditi bivalno okolje, dobiti, najeti ali kupiti bolniško posteljo s trapezom, hoduljo, bergle, invalidski voziček, mogoče preurediti kopalnico, nabaviti pripomočke za nego in higieno … Nekaj se dobi na napotnico, nekaj si mogoče izposodiš, preostalo pač kupiš. Nič ni poceni, pa vseeno – to vsaj zanesljivo lahko dobiš.


Nato pride hrana. V nekaterih okoljih se to precej preprosto reši z naročanjem in dostavo na dom, bodisi iz bližnjega doma upokojencev, šole, vrtca, bolnišnice, lokalne gostilne. Problem je, če ima človek dieto ali zelo nizko pokojnino …

Vprašanje za milijon dolarjev

Vprašanje za milijon dolarjev pa je, kako do pomoči pri negi. Seveda so od primera do primera velike razlike, saj nekdo potrebuje 24-urno varstvo, drugemu pa bo dovolj že pomoč pri vsakodnevni higieni ali hranjenju. Pomoč na domu je bila v številnih občinah še pred leti odrešilna formula, subvencionirana, zato tudi cenovno precej dostopna. Negovalci so prihajali domov. Danes pokličeš izvajalca, ki ima od občine koncesijo, in se zaletiš v zaprta vrata. Vsi termini so zasedeni … Morda se kaj sprosti čez teden, dva, čez en mesec, te tolažijo in ti natresejo kup (povsem prepričljivih in razumljivih) argumentov o tem, kako preprosto ne dobijo delovne sile, obstoječi oskrbovalci pa so preobremenjeni in podplačani. Potem brskaš za dragimi komercialnimi ponudniki, ki sicer obstajajo, a si jih lahko privoščiš samo po kapljicah, če bo huda sila. In sprašuješ naokoli, kje kdo pozna koga, ki bi prihajal negovat starostnika za plačilo na roko. In če dobiš zanesljivo osebo, si zadel terno.

A šele ko vse to doživiš, se tvoj odnos do skrbi za starejše spremeni. Dokaz je resnična anekdota: Po pripovedovanju ene od negovalk je v manjši slovenski občini dom starejših s svojo ekipo pomoči na domu komajda životaril. Ni bilo kadra, ni bilo denarja, ne posluha odgovornih, nič se ni dalo storiti. Ko pa se je nesreča primerila roditelju enega od občinskih veljakov in je nujno potreboval nego na domu, so se oskrbovalcem »odprla nebesa«. Nenadoma se je našel denar in politična volja in postavili so institucijo za oskrbo starejših, ki ji ni bilo para daleč naokoli. Mar bi torej morali želeti, da se »na drugi strani« znajde čim več odločujočih politikov na občinski in državni ravni, da bodo ta voz potegnili iz blata?