Kraljestvo

Vsak kralj, četudi gre za šahovsko figuro, potrebuje svoje kraljestvo, celo sami, če smo povsem iskreni do sebe, sem ter tja zavladamo (vsaj) bližnji okolici in se počutimo kot kralji. In ni (vsaj ne za dolgo časa) kraljestev brez kraljev.

V SSKJ 2 piše, da gre za 'državo, ki ji vlada kralj', toda kraljestvo obstaja tudi v naravoslovju, kjer ta termin poimenuje najvišjo taksonomsko enoto v rastlinskem in živalskem svetu in ga kot samostojno iztočnico najdemo tudi v Botaničnem, Farmacevtskem in Geološkem terminološkem slovarju.



Pravi kralj je tisti, ki razume, da vse sobiva v občutljivem ravnovesju, oče Mufasa poduči svojega sina, prihodnjega levjega kralja v filmu, ki v teh dneh vabi v kinematografe. V Združenem kraljestvu pa tudi v resničnosti znova preizkušajo, kako občutljivo je ravnovesje v svetu in kako so porazdeljene svetovne moči. Ali lahko brez modrosti, za vsako ceno, pridobijo nazaj moč in veljavo, ki naj bi ju domnevno izgubili z vključitvijo v Evropsko unijo? Je izstop brez dogovora način, kako (p)ostati kralj? Kraljestvo namreč lahko v ravnovesju ostane le, če se kralj zaveda, da »drugi iščejo, kaj lahko vzamejo, pravi kralj pa išče, kaj lahko da.«*

*Navedek je iz filma Levji kralj.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mateja Jemec Tomazin.