»Krizne razmere so v ljudeh vzbudile solidarnost«

Srčnost, požrtvovalnost, zanesljivost, iskrena predanost in delovna vnema je le nekaj lastnosti dr. Saša Rebolja, ki je direktor Zdravstvenega doma dr. Julija Polca Kamnik od leta 2010, poleg tega dela tudi v enoti za nujno medicinsko pomoč, kot družinski zdravnik pa skrbi za okoli 300 pacientov.
 

Velik organizacijski izziv

 
Naj spomnimo, da je bil ZD, ki ima več kot 180 zaposlenih in pokriva okrog 35.000 prebivalcev, konec marca zaradi okužbe enega od zaposlenih s sars-cov-2 zaprt deset dni, kar je za vodstvo in zaposlene pomenilo povsem novo situacijo. »Ker za organizacijo dela v takih primerih ni bilo nobenih enotnih navodil, je bilo treba celotno krizno organizacijo dela postaviti tako rekoč iz nič, s sodelovanjem različnih strokovnih profilov znotraj ZD Kamnik, s študijem literature in nepogrešljivo izmenjavo izkušenj z drugimi zdravstvenimi domovi. Celoten potek epidemije je velik, predvsem organizacijski izziv,« je povedal Rebolj. Organizirati je bilo treba delovišča, pridobiti in urediti zabojnike covid, določiti režim vstopa v zdravstveni dom, z zapiranjem posameznih oddelkov prerazporediti kadre, urediti režime dela, da bi se kadri čim manj mešali med seboj zaradi potencialnega prenosa okužbe, sodelavcem omogočiti psihološko pomoč, saj je bila situacija stresna za vse. »Njegov dan se je začel in končal s slušalko v ušesu, za računalnikom, sprva na sestankih krizne skupine covid in civilne zaščite, ki so se med epidemijo spremenili v videokonference po skypu. »Vmes pa obiski posameznih delovišč z masko in na varni razdalji. In ves dan še okrog 90 telefonskih klicev vsaj tja do polnoči,« nam je zaupal.


 
Težko si je predstavljati, kako poteka delo v zdravstvenem domu, ko je ta zaprt. »Zaprt za paciente, kar pa ne pomeni, da se v njem ni opravljalo nobenega dela,« nam je pojasnil direktor zdravstvenega doma. Intenzivno so delali zdravniki, sestre in osebje drugih oddelkov v administrativnih ambulantah, kjer je bilo ogromno dela s predpisovanjem redne terapije, urejanjem bolniških dopustov, predpisovanjem tehničnih pripomočkov, skratka, z vsemi opravili, kjer ni bila potrebna prisotnost pacientov. »Poleg tega smo želeli čim bolj zmanjšati veliko dodatno obremenitev za ZD Domžale, od koder so nam in našim pacientom v času, ko je bil zdravstveni dom zaprt, nesebično priskočili na pomoč,« je še podrobneje razložil.
 
Na vprašanje, ali bi delo lahko primerjal z delom na katerem od kriznih območij, je odgovoril, da se mu ta primerjava ne zdi ustrezna, »saj je situacija povsem drugačna v smislu nevarnosti za zdravje in premoženje. Na 'krizno območje' pa zagotovo spominja zato, ker smo se znašli v novi in nepredvidljivi situaciji, s pomanjkanjem opreme, goro neznank, kopico samoorganiziranja in improvizacije, s pojavom 'vojnih dobičkarjev' in izkoriščevalcev trenutne situacije.«
 
Z velikim zadovoljstvom je pripovedoval, da pa je bilo na drugi strani še več ljudi in organizacij, ki so jim priskočili na pomoč z donacijami zaščitne opreme, z brezplačnimi obroki za njihove zaposlene, z dostavo hrane ali pomočjo pri nakupih za starejše in s prostovoljci za pomoč njihovemu osebju. »Sedanje krizne razmere so v ljudeh vzbudile ogromno občutkov povezanosti in solidarnosti. Tudi moji sodelavci so se izredno izkazali s požrtvovalnostjo pri delu v novih razmerah, na drugih deloviščih, v popolni 'bojni' opremi z maskami in skafandri, s konstruktivnimi idejami, organizacijskimi sposobnostmi, kljub lastnim stiskam v teh razmerah, za kar jim gre vsa čast,« je še razložil zdravnik, tudi dolgoletni ažurni moderator foruma Urgenca na zdravstvenem portalu Med.Over.Net.


 

Koronavirus s sveta ni izbrisal drugih bolezni in težav

 
Pa so pacienti strpni in upoštevajo navodila, po katerih v tem času ni možen nenujen obisk zdravnika? »Že nekaj časa opažamo, da celo bolniki, ki bi nujno potrebovali zdravniško pomoč zaradi poslabšanja kroničnih bolezni, zaradi strahu pred okužbo z novim koronavirusom čakajo res do zadnjega oziroma do hudega poslabšanja, zato jih že nekaj časa tudi prek lokalnih medijev pozivamo, naj obiščejo zdravnika, če je treba, saj sta jim omogočena varen dostop in kakovostna obravnava,« je pojasnil priljubljeni zdravnik.
 
O do zdaj sprejetih ukrepih meni, da so močno prispevali k zajezitvi širjenja virusa v populaciji in da so bili uvedeni dovolj zgodaj (odpovedi javnih dogodkov, prepoved obiskov v domovih za starejše občane in zaprtje vrtcev in šol). »Je pa pri sprejetju ukrepov vedno treba pretehtati njihove koristi in vpliv na zdravje prebivalcev, na socialno-ekonomski status prebivalcev, saj tako poslabšanje prav tako povzroča škodo zdravju, ter druge posledice sprejetih ukrepov. Upoštevati je treba tudi, da novi koronavirus ni izbrisal s sveta vseh drugih bolezni in težav.«


 
Tudi iskanje zaščitne opreme je velik izziv, izpostavlja. Sprva je bila problem dobava, saj je enostavno ni bilo, zdaj se precej zaščitne opreme dobi, a so cene poletele v nebo. »Imeli smo nekaj sreče, saj smo iz previdnosti veliko opreme naročili že v začetku leta, veliko pred izbruhom epidemije pri nas, zato ob začetku krize nismo bili v tako veliki stiski kot marsikje drugje.« Vseeno pa so jo morali nabirati kos za kosom, škatlo za škatlo in z njo ravnati skrajno racionalno.


 
Pa se je njegovo mnenje o koronavirusu, ko je bil ta še daleč, na Kitajskem, in zdaj, ko je del nas, kaj spremenilo? »O virusu, njegovem širjenju, poteku bolezni in njegovih nevarnostih se je ob izbruhu vedelo zelo malo in vsega še vedno ne vemo. Znano pa je bilo, da gre za okužbo dihal, ki se prenaša kapljično, in da veljajo določene zakonitosti, kot pri sorodnih okužbah dihal s kapljičnim prenosom,« je poudaril. V tem smislu se njegovo mnenje o bolezni in virusu samem ni bistveno spremenilo. »Ko pa se srečaš z njim v svojem okolju, ko je težko predvideti, kako hitro se bo širil, koliko ljudi bo prizadel, za kakšne kapacitete bo treba organizirati zdravstveni sistem oziroma naš zdravstveni dom, kolikšen bo zaradi virusa izpad osebja, je precej drugače, kot če je to neki virus nekje na drugem koncu sveta. S takimi razmerami smo se srečali prvič, kar je bil velik izziv in tudi stres tako zame kot za moje sodelavce,« je poudaril.
 

Vloga direktorja je povozila vlogo zdravnika

 
In kako je sploh mogoče v teh razmerah usklajevati tri funkcije: funkcijo direktorja ZD, funkcijo družinskega zdravnika in ne nazadnje funkcijo moža in očeta? Zdravnik iz Kamnika je priznal, da so bili prvi tedni epidemije izredno naporni in stresni. »Vloga družinskega zdravnika je zaradi preobilice dela na organizacijski ravni zdravstvenega doma začasno na čakanju, saj jo je vloga direktorja povsem povozila,« nam je zaupal. Za usklajevanje med preostalima vlogama pa je bilo treba precej organiziranja, posamezne službene obveznosti je moral premakniti v pozne nočne ure, da mu je ostala kakšna ura in pol za družino. »Žena intenzivno dela od doma do poznega popoldneva, hči je seveda doma, ker vrtca ni, jaz pa sem prav tako delal malo doma, malo v službi skozi ves dan. Še najbolj je celotno epidemijo občutila petletna hči, ki je bila večji del dneva primorana gledati risanke, pogrešala je družbo otrok zaradi izolacije, na fizično prisotne, v resnici pa odsotne starše pa je morala čakati do popoldneva.« Kot je povedal, je bil njegov prosti čas sprva omejen na kratek popoldanski sprehod z družino, zdaj, ko je delo v službi že utečeno, pa mu uspe privoščiti si tudi kakšno uro kolesarjenja.