Medicinska sestra z infekcijske klinike: »Sestre smo vzdržljiva in potrpežljiva bitja«

»Imela sem že vse simptome, prestrašim se vsakokrat, ko kihnem ali me boli glava,« priznava 58-letna medicinska sestra Anita Skornšek iz Novega mesta, ki že dve desetletji dela na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC v Ljubljani, zadnja dva meseca kot človek z drugega planeta. Nova koronavirusna bolezen ji je drastično spremenila tudi zasebno življenje.

Na kliniki so že pred izbruhom novega koronavirusa delali z bolniki z različnimi okužbami v izolaciji, uporabljali zaščitno opremo, četudi ne tako popolno, tudi smrt je spremljala njen delovni vsakdan, a česa primerljivega še ni doživela. Tudi strah pred okužbo težko opiše, saj gre še vedno za precej neznano bolezen. Nenehno je v strahu, da bi virus prinesla domov, četudi imajo za delo za zdaj na voljo dovolj zaščitne opreme.

»Ob izbruhu bolezni ustrezne zaščitne opreme nismo imeli dovolj in nismo vedeli, kako širjenje okužbe preprečiti. Uporabljali smo opremo in znanje o preprečevanju drugih okužb, ki se prenašajo kapljično in kontaktno, upoštevali smo ukrepe aerogene izolacije. V pomoč sta nam bila znanje in oprema iz časa, ko smo se pripravljali na morebiten pojav ebole v Sloveniji,« je povedala. Tudi zdaj so pri porabi opreme zelo racionalni. Da jo prihranijo, poskušajo v njej delati čim več časa in skrbno načrtujejo vsak vstop v bolniško sobo. Naj gre k bolniku zdravnik ali sestra, opravi vse, kar je potrebno.

»Zato me še toliko bolj bolijo prerekanja o dodatkih za delo v rizičnih razmerah. Sestre smo vzdržljiva in potrpežljiva bitja. A ko se že ne vem več kolikokrat preoblačiš, ko imaš kožo na rokah vso suho od razkužil, ko ti teče po telesu od vročine in ne veš, ali boš zdržal ali ne in ali bo zdržal bolnik, se tudi sesedeš in razjokaš,« iskreno priznava. A kljub težkim trenutkom bi se brez pomislekov še enkrat odločila za ta poklic.


 

Ključno je znati opazovati bolnika

Na infekcijski kliniki delajo v izmenah po sedem ur in na srečo se niso zgodile izredne razmere, kakršne so doživljali v Italiji ali Španiji. »Pri nas najhuje bolni ne umirajo sami. Tudi v skafandru delamo po dve uri skupaj, potem gremo lahko na stranišče in kaj popijemo. Uredili smo si prehodne sobe, tako da je prehajanje od bolnika do bolnika lažje in hitrejše. Je pa ključno pri tej bolezni, da znaš bolnika opazovati, saj se mu stanje lahko drastično poslabša že v petnajstih minutah. Kljub vsemu jim poskušamo polepšati dan, četudi z malenkostmi, sadjem, sokovi ali s kavico. To jim poleg topline in sočutja zelo veliko pomeni.«

Bolj kot delo jo obremenjuje, ali je naredila vse prav, da bi preprečila možnost okužbe. Ko zapusti službo, se razkužuje v avtomobilu, ko pride domov, je njena prva postaja spodnja kopalnica. S partnerjem Rafkom, ki je kronični bolnik in tako med najranljivejšimi, živita v isti hiši, a izolirana drug od drugega.



Na srečo je bila doslej na vseh testiranjih negativna, na dovoljšnji razdalji sta nekako proslavila tudi njegov nedavni rojstni dan. V izolaciji, v kakršni živita dvakrat toliko časa kot večina Slovencev, »ni ne življenja ne doma«, poudarja. »Ločitev od družine mi je najhujša. Edino vnukinjo vidim le prek videoklica, pri čemer mi ona pošilja poljubčke, jaz pa jokam na drugi strani.«
 

Stigma okuženih še vedno velika

Ker je stigma okuženih in obolelih še vedno zelo velika, jim je stopila v bran z javnim pismom že sredi marca s pozivom, naj ljudje ne obsojajo zbolelih, temveč naj jim raje pomagajo. Spominja se bolníce z začetka epidemije, ki se je zaradi strahu pred obsojanjem sosedov vračala domov s klinike ponoči.



Tudi zdravstvenim delavcem na prvi bojni liniji veliko pomenijo zahvale bolnikov, gasilcev, družbe kot celote. Nikoli ne bo pozabila geste sosedov, ki so, vedoč, kje dela, preorali njen vrtiček. To je njena antistresna terapija. »Vrt pomaga. Da se usedem pred brunarico in popijem kavico, je zdaj moje edino razkošje,« priznava. Med pozitivnimi spremembami je tudi večja povezanost med sodelavci. »Za nas resnično lahko naredite največ, če se ravnate po priporočilih,« je ponovila tisto, s čimer lahko tudi zdravi izkazujemo spoštovanje do njihove požrtvovalnosti.