Bralna pismenost je temelj vseh drugih pismenosti, tudi finančne, matematične, naravoslovne, digitalne … Podatek, da ima vsak četrti odrasli Slovenec težave z razumevanjem preprostega besedila, nas mora skrbeti. Toda ali se moramo res vprašati tudi, ali je branje vrednota? Ali ni to samoumevno?
Savina Zwitter, predsednica Bralnega društva Slovenije, odgovarja: »Žal se je v trenutnih razmerah v naši državi to treba vprašati, predvsem pa, ali bo branje še vrednota oziroma kako ga kot tako ohranjati.« Tako kot položaj, v kakršnem se je znašla celotna kultura, tudi branje po njenem ni izjema, kar nenazadnje dokazujejo napadi na javno agencijo za knjigo, ki »v končni fazi zagotavlja knjige za branje«.
Vprašanje o branju kot vrednoti je po njenem umestno tudi v kontekstu upada bralne sposobnosti odraslih, »medtem ko otroci po zaslugi vzgojiteljic v vrtcu in učiteljic v šoli ter akcij, kot je bralna značka, precej berejo, proti koncu osnovnega šolanja pa vse manj«.
Večja »kilometrina«, večja spretnost branja
Ko v Sloveniji govorimo o branju, imamo v mislih načeloma leposlovno branje, pravi Zwittrova in dodaja: »Bralne navade so sicer lahko tudi branje novic, strokovne literature, poljubne literature … V svetu na to gledajo širše.« Prav tako ni opredeljenega urnika, koliko časa brati, da človek obvelja za »pravega bralca«.
»Nekdo v eni uri prebere deset, drugi petdeset strani. Bralci imajo različne bralne izkušnje. Branje je spretnost, ki jo moramo ves čas razvijati. Ko jo zanemarimo, začnemo nazadovati. Ne moremo reči, da je nekdo dober bralec, če bere dve uri na dan, ali da je slab, če bere le nekaj minut. To je relativno. Pomembno pa je, da to veščino ves čas vadimo, da jo jemljemo kot prostočasno dejavnost, ne kot prisilo, in da se v branje z užitkom poglobimo ter ga ponotranjimo,« meni Zwittrova.
Prvič skupaj branje in vseživljenjsko učenje
770
milijonov ljudi na svetu je funkcionalno nepismenih
milijonov ljudi na svetu je funkcionalno nepismenih
Slovenska vlada je lani sprejela nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti do leta 2030 in s tem prevzela velik del odgovornosti za njen razvoj. Letošnjo nacionalno kampanjo branja za vse generacije, ki se začenja danes in bo trajala do 11. oktobra, smo prvič povezali tudi s promocijo vseživljenjskega učenja.
Evropa si je že pred dobrim desetletjem postavila cilj, da delež slabše pismenih učencev do tega leta zniža na manj kot 15 odstotkov, kar je za vzgojno-izobraževalne sisteme držav članic Evropske unije velik izziv. Pri tem je svet EU izhajal iz mednarodnih raziskav. Ena od njih je Pisa, program mednarodne primerjave dosežkov učencev, v katerem sodeluje več kot pol milijona šolajočih se otrok iz 79 držav OECD, med njimi tudi šest tisoč slovenskih. Zadnji podatki so iz leta 2018.
Potem ko je bila bralna pismenost naših otrok v letih 2009 in 2012 podpovprečna, je leta 2015 napredovala. Predlanskim so naši učenci v povprečju dosegli 495 točk, kar je za deset točk manj kot leta 2015, a še vedno več od rezultata v letih 2009 (483 točk) in 2012 (481 točk). Upoštevajoč povprečje so naši dosežki nad povprečjem OECD, ki je 487 točk.
Vloga domačih knjižnic
670
milijonov otrok ne doseže minimalnih spretnosti pismenosti in računanja
milijonov otrok ne doseže minimalnih spretnosti pismenosti in računanja
Naši učenci so najbolj uspešni v spretnosti iskanja informacij v besedilu ter v razumevanju besedila, najmanj pa v vrednotenju in razmišljanju o besedilu. Zanimivo je, da so enako kot pred desetletjem ocenili motivacijo za branje, ki da je podpovprečna, prav tako so kot podpovprečno ocenili učiteljevo oporo pri pouku slovenščine, pogrešajo pa tudi navdušenje učiteljev slovenistov za branje. Naša dekleta so v bralni pismenosti boljša od fantov, razlika med spoloma na tem področju je v Sloveniji med največjimi v državah OECD – na ravni Islandije in Grčije.
In kolikšna je pri tem, ali bo otrok vzljubil branje, vloga staršev? »Če sem nekoliko sarkastična,« pravi Savina Zwitter, »minimalistična arhitektura, predvsem notranja oprema, ne predvideva niti najmanjšega kotička za shranjevanje knjig. Dokazano je, da domača knjižnica močno spodbuja bralne navade. Ko otrok ali odrasli reče, zdajle imam pet minut časa, le kaj bi počel?, bo v primeru, da bo imel pred seboj obilo knjig, prej ali slej našel nekaj, kar ga bo pritegnilo. Bogata domača knjižnica je dobra popotnica za prihodnost, a pri nas jih je vedno manj.«