Neprecenljiva izkušnja s starejšimi

Tatjana Dulmin je ena redkih prostovoljk v kočevskem domu starejših občanov, ki se vsak torek sreča s »svojo« skupino stanovalcev doma, ki imajo demenco. »Igramo se miselne igrice, človek, ne jezi se, beremo časopise, na njihovo željo smo se lotili tudi pravljic … in se pogovarjamo,« pravi. Ko so na željo stanovalcev brali Pekarno Miš Maš, so se pogovarjali o tem, kako so ženske nekoč pekle kruh in kakšno je bilo nekoč življenje. »Sicer je odvisno, kakšen dan imajo – nekateri dnevi so boljši kot drugi – a v večini primerov so ti ljudje polni modrosti in iskrivosti,« pravi sogovornica.

Za prostovoljstvo se je odločila zato, ker ima očeta z demenco, ki je sicer še doma, a se ne ve, ali ne bo moral kdaj v domsko oskrbo. Zato se je pred več kot letom dni želela na lastne oči prepričati, kako je v tej ustanovi: »Potem sem se na dom in ljudi v njem navadila. Ugotovila sem, da je biti z njimi krasno. Komaj čakajo, da pride kdo, ki ga ne vidijo vsak dan, ki je svež, nov, ki prihaja od zunaj in ima čas za pogovor z njimi. Niso zahtevni, in ko vidiš, koliko ti dajo nazaj, občutiš le zadovoljstvo. Jaz od njih prihajam polna energije,« pravi Tatjana Dulmin.





»Prostovoljstvo uvajamo od začetka tega leta, saj želimo našim stanovalcem dati nekaj več, kot je določeno le po normativih,« pravi Lidija Žagar, direktorica Doma starejših občanov Kočevje. S prostovoljci oziroma z ljudmi, kot so Tatjana Dulmin ali Leon Behin s pevsko skupino Mavrica, ki pridejo v dom enkrat na mesec, je življenje stanovalcev bolj pestro. Zanimivejše postane tudi delovno okolje ljudi, ki so zaposleni v domu, enako pa velja tudi za prostovoljce.

Prostovoljstvo pa ni pomembno le za stanovalce doma in prostovoljce, ampak ima še dodatno vlogo, pravi Lidija Žagar: »Prostovoljci pri delu z dementnimi ne bogatijo le svojega znanja o tej bolezni, ampak o svojih izkušnjah govorijo tudi zunaj doma in s tem v širšem okolju zmanjšujejo stigmo, stereotipe in strah pred demenco.

To bo v prihodnje, ko bo demence še več, še kako pomembno, saj moramo govoriti ne le o demenci, ampak o starosti sploh. V zadnjih letih se je to sicer že spremenilo, a še vedno vemo premalo. Vsi bi morali imeti o tem več znanja.« Zato si želijo, da bi v dom privabili še več prostovoljcev, ki bi popestrili življenje njegovih stanovalcev in obogatili svoje.

Pri tem pa ni pomembna kvantiteta, opozarja Žagarjeva: »Pomembno je le, kakšen odnos imaš do človeka oziroma do ljudi.« Ali kot pravi Tatjana Dulmin: »Vsakdo bi moral dobiti izkušnjo prostovoljnega dela s starejšimi, saj je to krasna izkušnja, ki človeka bogati.«