Občutek za ljudi je zelo pomemben

Druga »sezona« velikih intervjujev na Delovi strani Generacija + z zanimivimi sogovorniki in sogovornicami se je tudi v letošnjem letu zelo dobro iztekla. Intervjuji so nemoteno tekli večinoma ob torkih, v poletni sezoni pa ob sredah. Veliko smo se lahko od izjemnih intervjuvancev in intervjuvank naučili, mogoče tudi bolj razumeli, kakšne napake in pozitivne odločitve so se nekoč in tudi še ne tako daleč nazaj sprejemale in spremljale našo zgodovino, naš razvoj na neštetih področjih.

Od hudih izkušenj v vojnih taboriščih do izjemnih dosežkov v zdravstvu, pri vodenju podjetij, zavarovalnic, v arheologiji, politiki, znanosti, umetnosti, glasbi, naravi, v knjigah in knjižnicah ...



Ker se knjige in tisk vedno bolj »izgubljajo« v izmuzljivih oblakih digitala, je pomembno sporočilo, ki smo ga lahko prebrali v prvem od skoraj petdesetih intervjujev v Generaciji +, z Nado Čučnik Majcen, namreč, da so knjižnice najpomembnejše javne ustanove, ki se seveda spreminjajo in prilagajajo sodobnim potrebam. Gotovo so pretresljivi spomini ljudi, ki so preživeli nepredstavljive razmere v taboriščih.



Dušan Stefančič je preživel kar šest koncentracijskih taborišč, Tomaž Vuk je za konec vojne izvedel zgodaj zjutraj, malo po tretji uri, v Buchenwaldu, zato ta dan še vedno praznuje kot svoj drugi rojstni dan.

Ivica Žnidaršič je kot otrok pristala kot izgnanka v nemških taboriščih, še vedno vodi Društvo izgnancev Slovenije in sporoča, da je že v lagerju vedela, kako pomembni sta solidarnost in pomoč med ljudmi.

Danes se politika in drugi odločevalci ukvarjajo z vprašanji, kaj se dogaja z Mercatorjem, ki je že nekaj let v hrvaških rokah, a Miran Goslar, ki je sam dejal, da mu je Mercator od vseh zaposlitev dal največji pečat, se čudi, zakaj je »njegov« Mercator tako zadolžen, saj je bilo takrat, ko je bil on direktor, ravno obratno: bili so polni denarja. Seveda se je skozi desetletja, tudi že samostojne Slovenije, veliko dogajalo tudi v podjetjih.



Jože Jamšek pravi, da zaradi korupcije vsako leto izgubimo tri milijarde evrov. In poudarja, da o tem ne bi smeli molčati. Milan Kneževič opozarja, da nas je liberalna politika pripeljala tako daleč, da jutri ne bomo več gospodarji na svoji zemlji.

Zato je razumljivo, da tudi Rudi Cipot izpostavlja, da mora biti človek pri vsakem delu nemiren, raziskovalen in iskati nove poti in rešitve.



Joža Gros pa je poudaril, da je bil zanj kupec kralj in bi mu vrata odprl tudi opolnoči, toda tega očitno niso vsi razumeli, ko so se podjetju Peko že majala tla. Kako pomembno je bilo zaupanje med vodstvom in zaposlenimi, nam je povedal Dragoljub Micić, nekdanji generalni direktor velike Zastave, ki nam tudi zdaj sporoča, da je treba prekiniti s sovraštvom, metanjem polen pod noge. Zato je spodbudno in stvarno sporočilo Nade Klemenčič, mame sodobnega slovenskega zavarovalništva, ki pravi: občutek za ljudi je zelo pomemben.



K ljudem in pomenu dobrih odnosov nas vodijo tudi intervjuji z našimi znamenitimi zdravniki. Kurt Kancler je povedal, da je marsikdaj pregledal celo po sto otrok na dan, Božidar Voljč poudarja, kako pomembni so hišni obiski zdravnikov, ki bi jih morali ohraniti. 

Starosta porodničarstva Marjan Pajtnar, znan hipnoterapevt, se jezi, ker dajemo tudi otrokom na tone tablet, čeprav bi jih lahko v hipnozi pozdravili z besedami. Jože Majes je povedal, da je naredil prvo mešanico, ki topi kalcij v ramenskem sklepu ...

Majhna prijateljska pomoč je zelo pomembna, nas opozarja Rožca Šonc, ki že leta vodi projekt Starejše za starejše, pri katerem se srečujejo s problemi starejših, z nasiljem nad njimi. O tem hudem problemu bi morali več govoriti, se ga zavedati in ga reševati.



Ana Kranjc, soustanoviteljica in aktualna predsednica Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki so jo letos kot prvo Slovenko sprejeli v dvorano slavnih na oklahomski univerzi, nam med drugim sporoča: za tretje življenjsko obdobje je značilno, da se ljudje učijo z veseljem in vedoželjno.