Prepričanje, da bomo zmagali, mi je pomagalo preživeti

Tomaž Vuk, neverjetno vitalen in optimističen 90-letnik iz Mirna pri Novi Gorici, je bil minuli mesec na 3500 kilometrov dolgi poti po nemških koncentracijskih taboriščih. Zadnjih 17 let se redno vrača v Buchenwald, kamor so ga zaprli kot 16-letnega partizana. Po vojni se je ukvarjal s čevljarstvom in ustanovil podjetje Ciciban Miren.
 

Kljub dopolnjenemu 90. letu se še vedno vsako pomlad odpravite v Nemčijo, na spominsko slovesnost v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Tja ste prišli kot 16-letni partizan. Kdaj so vas ujeli?

Nemci so me ujeli 15. septembra 1944 ob desetih zvečer. Neko partizanko sem peljal iz Kanala do Vojskega, kjer je bil štab za nabavo materiala za tiskarno Slovenija. Toda v Renčah so me ujeli. Ženska je hodila pet metrov za mano in je lahko pobegnila v koruzo in se rešila. Jaz pa nisem bil te sreče. Odpeljali so me v bližnjo hišo in me začeli pretepati, a je potem prišel poveljnik in rekel, da morajo nehati, češ, otroku se ne sme nič zgoditi. Verjetno je imel takega otroka doma.

Naslednji dan naj bi v Renčah sredi trga, pred cerkvijo, med zbranimi ženskami pokazal pobeglo partizanko. Pa nisem nobene obtožil. Potem so me skupaj s petimi možmi odpeljali v goriški zapor, tam so nas še teden dni kar naprej zasliševali.
 

Potem so vas odpeljali v Buchenwald?

Z železniške postaje v Gorici so nas odpeljali do Vidma, kjer so v naš vagon – vozili smo se v živinskih vagonih – pripeljali osem furlanskih partizanov, ujetnikov. Ti so nam rekli, da bodo pobegnili z vlaka in da gre lahko kdo z njimi. Načrtovali so, da bodo prežagali tla vagona, se prijeli za podvozje in se med vožnjo spustili na tire. Pa sem si rekel, da je bolje, da grem v Nemčijo kot pa pod vlak. Furlani so to res storili, blizu Trbiža, ko je vlak vozil počasneje, šest se jih je spustilo skozi odprtino v tleh. Po mesecu dni je eden od njih, ki si je zlomil nogo, prišel v Buchenwald in je povedal, da drugih pet ni več, da so ostali na železnici, pod vlakom.

Nemci so v Trbižu opazili, da jim je nekaj ujetnikov ušlo. Čakali smo v vagonih, v tisti vročini, dokler niso ugotovili, kaj in kako, potem smo se odpeljali naprej. Po dveh dneh vožnje smo prišli v Weimar, bilo je 24. oktobra 1944. Spravili so nas z vlaka, potem pa smo čakali do sedmih zvečer, da je prišel vlak za Buchenwald. Teh tirov danes ni več, ostala je le še postaja v spominskem parku. Po prihodu v taborišče so nas poslali v neki prostor, kjer smo čakali do šestih zjutraj.

Prvo, kar smo zjutraj doživeli, je bil »apelplac«, prostor za preštevanje. Tam smo se vsak dan zbrali vsi taboriščniki, živi in mrtvi. Dokler se niso številke ujemale, nismo smeli nikamor. Najkrajši čas, kar smo bili na apelplacu, je bilo pol ure, najdlje celo noč. Številke so se morale ujemati. Nemška pedantnost, pa če je bil sneg, veter, mraz, sonce …


 

Še prej so vas slekli in, kot pravijo nekateri, »iz ljudi z imeni spremenili v številke«?

Po prihodu v Buchenwald smo morali v kopalnico. Vse so nas ostrigli, gole so nas pomočili v lizol in nam dali črtasto taboriščno obleko, hlače in jopico s številko na hrbtu in spredaj. Imel sem rdeč trikotnik, ker sem bil politični zapornik, s črko I, ker sem uradno spadal pod Italijo. Toda tam sem bil s Slovenci in Jugoslovani in sem kmalu dobil črko J.
 

Ko ste prišli v koncentracijsko taborišče, ste bili stari 16 let, najstnik. Kaj ste delali?

Imel sem srečo, ker mi je Vekoslav Figar iz Kočevja, Slovenec, ki je bil že dolgo v taborišču in je kot kapo bloka skrbel za Slovence, priskrbel delo v konjušnici. Tam je bilo šest parov konj, s katerimi so prevažali les, ker sta bili tam tudi žaga in mizarska delavnica. V hlevu je bilo tudi 700 litrov bencina, pokritih s senom. Poveljnik taborišča, ki so ga taboriščniki po vojni obesili, je vsakih 14 dni pripeljal avto do barake, da smo mu napolnili rezervoar. Tam nisem imel veliko dela: skrbel sem za hlev in kapu, ki je bil komunist in zaprt že od leta 1932 ali 1933, kuril sobo, da mu je bilo toplo.
 

Danes si težko predstavljamo, kakšne so bile razmere v taborišču. Kako ste preživeli? Na koncu ste imeli vsega 32 kilogramov, pa ste visoki več kot 180 centimetrov.

Jesti smo dobili enkrat na dan, zvečer. To je bilo tri četrt litra polivke ali kolerabne župce, ki je še danes ne morem videti. Proti koncu vojne sem imel začetek tifusa in so me zdravili v bolnici, v revirju. Še danes je tam videti, kje je stala ta baraka. Ko sem si opomogel, so me dali v kuhinjo revirja, tam sem si na dan spekel osem jajc. Da sem preživel.
 

V prenatrpanih taboriščnih barakah ste na ozkih pogradih spali trije?

Da, ko se je obrnil eden, smo se morali obrniti vsi trije. Dva dni prek koncem vojne, ko smo taboriščniki že prevzeli oblast, smo morali tisti, ki smo bili organizatorji, spati oblečeni. Na rokavih smo imeli trak z napisom, da smo se lahko prosto gibali.
 

Koncentracijsko taborišče Buchenwald je bilo posebno zato, ker ste se, ko je bilo jasno, da se bliža konec vojne in da prihajajo zavezniki, taboriščniki osvobodili sami. To je edini primer v zgodovini. Imeli ste tudi orožje?

Osvoboditev Buchenwalda je organizirala ilegalna organizacija v taborišču. Jaz, na primer, sem bil v celici, v kateri sem vedel še za dva člana, ne pa za druge, ki so tudi sodelovali pri tem. Bili smo mladi fantje, jaz sem imel takrat 16 let, kaj sem pa vedel. Drugi v lagerju se ne bi niti vključili v tako zadevo, ker so vedeli, da bi bilo z njim konec, če bi jih odkrili Nemci.

Orožje smo dobili tako, da so ga taboriščniki, ki so hodili delat ven, na skrivaj prinesli v taborišče in skrili. To je bilo možno, ker so bile razmere proti koncu vojne kaotične zaradi bombardiranja in vsega drugega. Potem pa smo 11. aprila 1945 takoj po polnoči začeli sami osvobajati taborišče z orožjem, ki smo ga skrivali v hlevu, kjer sem delal. Stražarji so se takrat umaknili in odšli, vseeno pa smo potem zajeli okoli 160 Nemcev, vojakov in esesovcev.

Takrat so posamezne skupnosti v taborišču, ki so bile sicer dobro organizirane in so skrbele za svoje ljudi, imele določene naloge: ruska skupnost je zasedla glavna vrata, mi, Jugoslovani in Španci, smo uredili izhod iz vrtnarije. Devet Jugoslovanov oziroma tri trojke smo imeli eno puško. Naloga Špancev je bila prenesti plohe, da smo jih vrgli čez žico, da bi lahko šli iz taborišča, pa škarje za žico so prinesli. Prerezali smo žico in šli ven.

Tisti občutek, ko smo prišli ven, ko je za nami ostala tista mreža … to se ne da povedati, to se ne da opisati z besedami. Bilo je neverjetno. Res neverjeten občutek svobode.

Najprej ste srečali Američane?

Ko smo prišli do glavne ceste, so začeli prihajati Američani s tanki. Vendar se niso ustavili, le tu in tam so iz tanka vrgli kakšno čokolado in šli naprej. Zato smo se vrnili in ta naša organizacija je dva dni upravljala s taboriščem, z nekdanjimi taboriščniki in zajetimi Nemci, ki smo jih gledali tako, kot so prej oni gledali nas.

Ljudje so morali ostati v blokih, organizatorji smo vzdrževali red. Vsi bloki so ostali zaprti, podobno je bilo organizirano kot prej. To je bilo potrebno, da ne bi bilo zmede. Takrat so v Buchenwald prihajali iz vseh lagerjev in na apelplacu je bilo ogromno ljudi iz drugih taborišč, ki niso imeli kam. To so bili tisti, ki so jih Nemci gnali na marše smrti, da bi prikrili dokaze o grozljivostih koncentracijskih taborišč, pa jim je uspelo preživeti.
 

Na apelplacu ste tudi prisegli?

Da, 19. aprila 1945 je bila pred leseno piramido organizirana zaobljuba, s katero smo prisegli, da bomo svoje življenje posvetili boju proti fašizmu in nacizmu, dokler tega ne izkoreninimo. Vsaka skupina, torej vsak narod, je v svojem jeziku zapel Internacionalo. Takrat nas je bilo zbranih 21.000 preživelih taboriščnikov.
 

Vendar se niste mogli takoj vrniti domov?

Ne, ker smo več kot mesec in pol čakali na prevoz. Potem pa smo šli Primorci domov skupaj z Madžari: s tovornjaki do Plzna, od tam z vlakom do Prage, kjer smo 14 dni živeli v jugoslovanskem študentskem domu, dokler nismo dobili transporta do Bratislave. Tam so nas preverili Rusi in med nami našli pet esesovcev. Odkrili so jih po tetoviranih številkah pod pazduho. Iz Bratislave smo šli v Budimpešto, nato v Subotico. Tam so nas razvrstili: partizane na eno, četnike na drugo stran. Vsak dan so nas zasliševali: kje si se rodil, kaj si delal, kako si šel v partizane in zakaj …
 

Je bilo nezaupanje veliko?

Da, velikokrat so nas preverjali. Potem pa sem čez Pragersko, Ljubljano, Pivko in Trst le prišel v Gorico. Tam je jetnike, ki so prihajali od vsepovsod, čakala konjska vprega, da jih je peljala v Solkan, kjer je bil zbirni center za prišleke. Nekaj nas ni šlo z vozom, ampak za njim, da smo se ustavljali po gostilnah. Nazadnje so moji domači od drugih izvedeli, da sem živ in doma, mene pa ni bilo nikjer. Kako sem jih slišal, ko sem ob enajstih zvečer prišel domov!
 

Kje ste izvedeli za konec vojne?

V Buchenwaldu, 11. aprila 1945 ob 3.15. Zato je ura na stolpu pri vhodu v taborišče ustavljena ob tem času. Takrat smo se osvobodili. To je moj drugi rojstni dan in ga simbolično praznujem vsako leto.
 

Kaj ste počeli takoj po vojni?

Ko sem prišel domov, sem hotel postati vojaški pilot. Najprej sem šel v Vipavo, kjer sta bila štab in letališče, potem v Ljubljano in v Zagreb, kjer se je formirala letalska divizija. Tam sem ugotovil, da nisem za vojsko, ker je bilo treba zjutraj vstati, ribati, delati, bil je velik red, jaz pa sem komaj čakal, da bi se tega rešil. In sem šel h komandantu in se skliceval na zakon, da morajo letnik 1928 pustiti, da gre iz armije. Domov sem se vrnil, ko sem imel natančno 17 let.
 

Pa potem, s čim ste se ukvarjali?

V moji družini so bili čevljarji, zato sem nadaljeval tradicijo. Leta 1952 sem začel delati otroške čevlje pod znamko Ciciban Miren, to je moja znamka. Ker mi je ministrstvo zavrnilo prošnjo za samostojnega obrtnika, smo s kmečko zadrugo ustanovili kolektiv, v njem je bilo potem 130 zaposlenih. In sem delal, kar sem hotel. Nikoli nisem kradel, nič nisem zafural, in tudi ko sem kupoval čeveljčke za moje otroke, sem jih plačal kot drugo klaso. Plačal pa sem jih.


 

Ko ste se upokojili, ste bili pomočnik direktorja?

Sedemnajst let sem bil pomočnik direktorja, vmes sem naredil nekaj šol. Na začetku, ko je bilo vprašanje, kdo naj bo direktor, sem rekel, da če nimajo boljšega, pa naj pride kdo od zunaj. Prišel je eden, eno leto sva bila na vi, potem pa je ugotovil, da me potrebuje, in sem bil pomočnik direktorja 17 let. Nič se ne smem pritoževati. Za nič mi ni žal.
 

Kdaj ste šli prvič po vojni v Buchenwald?

Leta 1975, z ženo. Takrat smo šli na slovesnost s sedmimi avtobusi iz Jugoslavije.
 

Mora biti človek pogumen, da gre pogledat tak kraj?

Ne vem, jaz nisem nikoli imel težav s tem. Nisem bil občutljiv, češ, kaj gremo gledat. Najprej sem tja hodil vsakih pet let, od leta 2002 pa grem vsako leto.
 

Zakaj se vračate? To so kraji bolečine, žalosti, tudi grozljivosti, kaj lahko ljudje delajo ljudem …

Želim videti, kako je sedaj. Se spomniti tega, kar se je dogajalo. Da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. Po tem, kar sem videl letos, ugotavljam, da Buchenwald in druga koncentracijska taborišča postajajo turistične zanimivosti, kar se mi zdi zanimiv obrat. A tako se ta zgodba ne pozablja. Kar je prav.
 

Ste ohranjali stike s taboriščniki?

Slovenci smo se vedno srečevali, imeli smo srečanja v Ljubljani, na Visu, tudi drugje. Vsakih pet let smo se srečali v Buchenwaldu. Sedaj pa kot edini nekdanji taboriščnik iz Slovenije prihajam na spominsko slovesnost, ki jo organizirajo okoli 11. aprila v spomin na osvoboditev Buchenwalda. Živih nas je morda še deset. Stike imam samo z najmlajšim, Miho Klečem iz Logatca, ki je nekaj mesecev mlajši od mene, vendar je letnik 1929.
 

Mnogi nekdanji taboriščniki niso veliko govorili, kaj se jim je dogajalo v taboriščih. Vi ste svojcem govorili o tem?

V Buchenwald sem peljal vse svoje: ženo, hčeri, tudi vnuke. Jaz zaradi tega, ker sem bil v lagerju, nisem trpel. In tudi ko sem bil tam, sem bil prepričan, da bomo zmagali. To mi je pomagalo, da sem preživel.