»Potrebujemo velik preskok v razmišljanju«

Ljubljana - Šele druga ženska na čelu kmetijskega resorja, nima na voljo sto dni miru, saj je mandat nastopila v obdobju, ko se vzpostavlja nova arhitektura skupne evropske in nacionalnih kmetijskih politik v obdobju po letu 2020. Da se je dobro naučila vsebin, je pokazala že na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za kmetijstvo. 12-urne delovnike Ptujčanka z začasnim bivališčem v Ljubljani preživlja med delovnimi obiski po vsej državi in pisarno. Naši sogovorniki pozitivno ocenjujejo njeno pripravljenost prisluhniti vsakomur, a resno delo se šele začenja. Pivčeva mora nekonkurenčno kmetijstvo, ki pridela premalo, povrhu pa je obremenjeno z demografskimi težavami, postaviti na trdnejše temelje. Ob vse pogostejših podnebnih spremembah to ne bo lahko.

Bolj kot poudarjamo problematiko nizke samooskrbe s hrano, bolj ta pada. Uvozimo skoraj še enkrat toliko hrane, kolikor je pridelamo. Kako obrniti ta trend?

Glede na razpoložljive kmetijske površine in njihovo strukturo ni tako zelo enostavno povečati tega odstotka. Slovenijo pokriva približno 30 odstotkov kmetijskih zemljišč, od tega jih je 85 odstotkov na območjih z omejenim dejavnikom za kmetovanje. Drugi dejavnik, ki otežuje pogoje za dvig samooskrbnosti, so podnebne spremembe, ki se zadnje obdobje nenadzorovano dogajajo in posegajo zlasti na področja, ki so razmeroma nizka v samooskrbi: zelenjadarstvo, sadjarstvo, čebelarstvo. Vse te dejavnike je treba skrbno upoštevati pri načrtovanju prihodnjih ukrepov, s katerimi bomo dvigovali predvsem odstotek samooskrbe s sadjem, zelenjavo, medom in žiti. Več bo treba vlagati v tehnologije, ki bolje upravljajo s temi tveganji, kar pomeni več rastlinjakov, protitočnih mrež, namakalnih sistemov.

Potreben bo tudi velik preskok v razmišljanju. Z vlaganjem zgolj v tradicionalno družinsko kmetovanje, ki je seveda zelo pomembno in ga je treba ohranjati, ne bo mogoče povečati samooskrbe. Treba bo podpreti tudi večje sisteme in tehnologije, ki omogočajo daljšo – ne tako na sezono vezano – pridelavo, in predvsem uvajati spremembe na področju tehnoloških izboljšav in digitalizacije.


 

Napovedali ste zvišanje sofinanciranja zavarovalnih premij na 50 odstotkov za vse kulture. Boste obljubo držali?

V enem delu so se premije že dvignile, zagotovili smo tudi dodatna sredstva v proračunu. Dvig odstotka zavarovalnih premij za pridelavo sadja in zelenjave na 50 odstotkov bi za proračun 2019 pomenil dodatna dva milijona evrov, na letošnje že dobljene nekoliko manj kot tri, se pravi skupno okoli pet milijonov dodatnih sredstev. S tem izračunom smo že seznanili ministrstvo za finance. Ko se bo govorilo o rebalansu proračuna za dvig sredstev, upamo, da bomo s predlogom uspešni. Zavarovalne premije za tveganja za različne bolezni na področju živinoreje pa bomo poskušali postopoma dvigniti na 30 odstotkov.
 

Kmetijstvo je bilo prvi sektor z izdelano strategijo prilagajanja podnebnim spremembam. Spisana je bila leta 2003, napovedala je vse, kar se nam je že zgodilo, a se odtlej ni nič izboljšalo. Boste na tem področju nastopili bolj proaktivno?

Prihodnja skupna kmetijska politika (po letu 2020, op. p.) nas že v fazi priprave usmerja in bo vedno bolj silila v to, da bo treba številne ukrepe prilagoditi postavljenim strategijam in spreminjajočim se razmeram. Na podlagi analize učinka obstoječih ukrepov bomo kritično presodili, ali lahko z njimi sledimo postavljenim ciljem. Sem pa skoraj prepričana, da jih bo treba spremeniti in dodatno okrepiti, če bomo želeli uresničiti cilje, ki smo si jih postavili za obdobje do leta 2020 in po njem.


 

Ključna za skupno kmetijsko politiko v naslednjem petletnem proračunskem obdobju EU bo priprava strateškega načrta, v katerem mora vsaka država opredeliti konkretne cilje – ti morajo biti skladni s širšimi evropskimi –, in ukrepe, s katerimi jih bo zasledovala. Je Slovenija že opredelila svoje cilje?

Oblikovali smo štiri delovne skupine po področjih, ki bodo najpomembnejša tudi v prihodnji skupni kmetijski politiki: skupino za podnebne spremembe in varovanje okolja, skupino pravi kmet, skupino mladi in krovno skupino, ki bo združevala in usmerjala ukrepe za doseganje ciljev na teh področjih. Skupine že delujejo, na moj predlog smo jih razširili, ker želim, da v njih sodelujejo vsi sektorji, da bi dosegli čim širši konsenz. Po prvih zasedanjih se je pokazalo, da bo delo zelo težko, a prepričana sem, da je takšen pristop pravilen.
 

Kdaj morajo delovne skupine zaključiti svoje delo?

Ekipa je zasedla mesta v času, ko je bilo treba postaviti časovnico. Glede na to, da moramo do začetka leta 2020 Evropski komisiji predložiti nacionalno strategijo, smo si časovnico nastavili za nazaj. Do konca letošnjega leta moramo pripraviti izhodišča za pripravo nove resolucije o strateškem načrtovanju – zdajšnja se izteče leta 2020 – , ki bodo hkrati podlaga za strategijo, s katero bomo začeli takoj ob vstopu v leto 2019. Za ta namen bom v svoj kabinet zaposlila osebo, ki se bo ukvarjala izključno s koordinacijo in vodenjem priprave strategije kmetijstva po letu 2020.
 

Ali že veste, kdo to bo?

Trenutno opravljam pogovore, ker gre za zaposlitev na moje zaupanje. Želim osebo z izredno širino, zmožnostjo usklajevanja različnih interesov, celo mediatorskim občutkom, hkrati pa z inovativnim in širokim razmišljanjem, ki bo sposobna uskladiti vse interese in usmerjati k ciljem.


 

Kritike zdajšnjega sistema subvencij so, da veliki kmetje dobijo največ. Je bojazen, da bo enako tudi v prihodnje?

Začenjamo z izračuni, kako popraviti to strukturo. Strinjam se, da veliki dobijo veliko, je pa dejstvo, da je ob zgolj usmerjanju podpor in denarja v male pridelovalce nemogoče pričakovati vidno povečanje odstotka samooskrbe. Veliko manjših kmetij je usmerjenih najprej v lastno samooskrbo. Krepiti je treba delež tistih, ki ponujajo pridelke za trg, saj želimo imeti varno hrano za naše državljane. Pri tem bo treba najti pravo razmerje.
 

Evropska komisija je Sloveniji za kmetijsko politiko po letu 2020 namenila manj denarja. Največje, 15-odstotno znižanje predvideva na področju programa razvoja podeželja. Kako boste zagotovili manjkajoča sredstva?

Ne le Slovenija, vse države članice se strinjamo, da je to znižanje preveliko in nanj ne moremo pristati. Smo v fazi pogajanj z Evropsko komisijo. Na zasedanju sveta ministrov za kmetijstvo smo povedali, da ostro nasprotujemo znižanju in bomo pri tem tudi vztrajali. Moje osebno mnenje je, da nekolikšno znižanje moramo pričakovati zaradi izstopa Velike Britanije, a 15-odstotno je pretirano. Če komisija naših zahtev ne bo upoštevala, bo država morala to področje kritično ovrednotiti pri načrtovanju proračunov po letu 2020 in poskušati zagotoviti manjkajoči del, drugače bo padec odstotka samooskrbe prevelik. Ena od možnosti, ki jo vidim pri načrtovanju financiranja programov razvoja podeželja, je vključitev evropskega socialnega sklada, ki doslej ni sodeloval pri pobudah Leader. V kratkem bomo to temo odprli skupaj z ministrstvom za delo.


 

Prihodnja skupna kmetijska politika napoveduje ambicioznejše cilje glede okoljskih in podnebnih ukrepov. Vi zagovarjate njihovo prostovoljnost. Ali ni to nevarnost, da se kmetje zanje ne bodo odločali?

Tudi na ravni Evropske komisije se je s pregledom obstoječega stanja pokazalo, da se kmetje za ukrepe odločajo pogosteje, če niso obvezni. Pri obveznih ukrepih je občutek vsiljevanja, zato naletijo na odpor. Naše zdajšnje mnenje je, da se kmetje za kmetijsko-okoljska-podnebna plačila (KOPOP) raje odločajo, če so prostovoljna, ob pogoju, da jih je treba spodbujati in izobraževati.

Moramo pa vedeti, da gre pri KOPOP za nadstandardne zahteve, saj morajo kmetje že tako upoštevati navzkrižno skladnost in vse obvezne nacionalne predpise. Na tem področju se sredstva precej dobro črpajo, delamo pa na tem, da bi se šlo v še večjo prostovoljnost in še večje ozaveščanje kmetov, da je trajnostno kmetijstvo z varovanjem okolja in narave pozitivno tudi zanje.
 

Socialna slika slovenskega kmetijstva je slaba, med starejšim kmečkim prebivalstvom, zlasti ženskami, je veliko revščine. Na zaslišanju pred komisijo parlamentarnega odbora za kmetijstvo ste omenili ponovno uvedbo državnih pokojnin. Boste obljubo držali?

Po prvih sestankih in pregledu stanja smo ugotovili, da so številke izjemno zaskrbljujoče. Kmečka pokojnina znaša 289,91 evra, kar je znatno manj od višine osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je prvega avgusta letos znašal 392 evrov, varstveni dodatek pa 577 evrov. Lani je bilo povprečno število kmečkih pokojnin 208. Ta številka se mi zdi izjemno nizka, novi prejemniki pa v sistem sploh ne vstopajo več. Naš namen je dvigniti starostno pokojnino za kmete vsaj do višine 400 evrov, še posebej za kmečke ženske, ki so najbolj prizadet del kmečke populacije. Vse življenje opravljajo pomembno vlogo ne le zagotavljanja prehranske samooskrbe, ampak tudi pomembno vplivajo na ohranjanje podeželja.
 

Kakšna bo vaša strategija za mlade kmete? Ti imajo težave že s pridobivanjem osnovne surovine za svojo dejavnost, kmetijske zemlje.

To je eno pomembnejših področij, kar smo napovedali že ob mojem prevzemu mandata. Po pregledu ukrepov, ki jih izvajamo za mlade, ugotavljamo, da se ti zelo dobro črpajo. Na terenu me pogosto vprašajo, ali so ta sredstva namenjena samo mladim prevzemnikom. Imamo dve kategoriji: mlade prevzemnike, ki prevzemajo kmetijska gospodarstva, in mlade kmete, ki jih stimuliramo z dodatnimi ukrepi, kot sta pomoč pri zagonu dejavnosti in podpora predelovalnim dejavnostim. V prihodnosti razmišljamo o ohranitvi ukrepov in nadgraditvi z dodatnimi. Dobro bi bilo mlade usmerjati v sodobnejše pristope – k uvajanju inovativnih tehnologij – in spodbujati k preusmeritvi v ekološko kmetovanje, pri katerem imamo še precejšen primanjkljaj.
 

Ekološko kmetovanje je odgovor na številne težave kmetijstva, vendar je preusmerjanje vanj zelo počasno. Nekateri menijo, da smo si zastavili preveč ambiciozne cilje, lahko pa bi razmišljali tudi drugače in šli po poti sosedov Avstrijcev, kjer ima ob podobnih naravnih danostih ekološko kmetijstvo veliko večji delež.

Dve stvari morata biti vodilo pri načrtovanju ukrepov v prihodnjem proračunskem obdobju: struktura kmetijskih zemljišč in posestev v Sloveniji na območjih z omejenimi dejavniki, ki kar kliče k ekološkemu kmetovanju, ter povečevanje povpraševanja po ekoloških izdelkih na trgu. Slovenija ni sposobna zadovoljiti tega povpraševanja, zato večino izdelkov uvaža. Je pa res, da se sredstva za ekološko kmetovanje ali prehod vanj dobro črpajo. Trenutno je v ekološko kontrolo vključenih 3600 kmetijskih gospodarstev, ki obdelujejo približno 46.000 hektarjev zemljišč. Nacionalnemu cilju, 55.000 hektarov ekoloških površin in pet tisoč ekoloških kmetijskih gospodarstev, se približujemo, in verjamem, da ga bomo dosegli.

Je pa to še vedno premalo za potrebe slovenskega trga. Pri načrtovanju ukrepov po letu 2020 moramo razmisliti o okrepitvi financiranja tega področja, okrepitvi specifičnih ukrepov, pri tistih, ki se že ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem, pa pogledati, s katerim ukrepom bi lahko povečali delež živil, ki jih zagotavljajo.
 

Slovenci v raziskavah javnega mnenja dajemo prednost slovenski hrani, pri nakupih pa ima še vedno glavno besedo cena. Kako na krožnike ljudi, v javne zavode, gostinske in turistične obrate pripeljati več lokalne hrane?

Poteka kar nekaj promocijskih aktivnosti, ki dvigujejo ta odstotek. Morda ne tako hitro, kot bi želeli, a po naših analizah učinka promocijskih kampanj, na čelu s shemo izbrane kakovosti, se odstotek ljudi, ki se zavedajo pomembnosti lokalno pridelane hrane in so zanjo pripravljeni odšteti več, zvišuje. S temi prizadevanji velja nadaljevati, ker se zavedanje spreminja počasi in tudi družbene razmere ljudi prepričujejo, da mora biti hrana poceni.

Kar se tiče javnih obratov, velja več naporov usmeriti v spremembo zakonodajnih okvirov. Naš cilj je delež lokalnih živil v javnih naročilih povečati na 40 odstotkov – podatki kažejo, da je odstotek lokalno kupljene hrane v javnih zavodih že blizu tej številki –, ali pa celo izvzeti lokalno hrano iz sistema javnega naročanja.

Pri gostinskih obratih imamo večjo težavo, ker gre za samostojne poslovne subjekte, kjer je težje izboljševati ustaljene prakse tudi zaradi ekonomskega interesa. Zagotovo pa to moramo narediti. Letos smo v tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga izvajamo po javnih izobraževalnih ustanovah, prvič vključili Turistično-gostinsko zbornico Slovenije. Preko nje bomo poskušali pri gostincih vzbuditi zanimanje za slovensko hrano. Imam občutek, da se kar nekaj sistemov zaveda pomena lokalne hrane pri gostih. Še bolj pa se bomo morali potruditi, ker bo Slovenija leta 2021 gastronomska regija Evrope.


 

Povezavo kmetijstva in turizma bi lahko bolje izkoristili, tako kot to že počne vinarstvo.

Takšno je tudi moje razmišljanje. Z gospodarskim ministrom Počivalškom in državno sekretarko na kmetijskem ministrstvu Tanjo Strniša smo se dogovorili, da se tesneje povežemo s turizmom, ki ga pokriva gospodarski resor, in poskušamo, morda celo s skupnimi ukrepi, oblikovati spodbude, da bi naši gostinci uporabljali več lokalno pridelane hrane.
 

Boste okrepili sodelovanje z drugimi ministrstvi?

Po mojem pregledu je to že zdaj solidno. Zagotovo pa je nekaj novih idej, pri katerih se bomo hitro povezali. Eno sem že omenila. Z ministrstvom za gospodarstvo imamo še drugo skupno področje gozdarstva in lesarstva, kjer moramo več prizadevanj vložiti v krepitev gozdno-lesne verige. Brez sinhronega dela obeh sektorjev bomo težko izboljšali razmere v gozdno-lesni verigi. Z ministrom Počivalškom sva se zavezala, da bova naredila korak naprej.

Nadaljevali bomo tudi sodelovanje z ministrstvom za šolstvo, znanost in izobraževanje, saj bi radi okrepili delež raziskav in projektov s področja kmetijstva. Z leti se je proračun, namenjen aplikativnim raziskavam, precej znižal. Želim si, da ga z deležniki, ki bodo pripravili strokovne podlage, zvišamo in usmerimo predvsem v aplikativno raziskovanje.
 

Pridelava hrane je strateškega pomena, pa vendar smo v primeru Magne videli, da se kmetijske površine zlahka odstopijo drugim vejam gospodarstva. Kako boste ministrske kolege v vladi prepričali, da morajo upoštevati vaš glas – glas zaščite površin za pridelavo hrane?

Nadaljevati moramo prizadevanja za čimprejšnjo zaščito trajno varovanih kmetijskih zemljišč. S postavitvijo zakonskega okvirja je bilo to že omogočeno, pristojnost bodo imele občine, ki bodo v lokalnih prostorskih načrtih določile kmetijska zemljišča za trajno zaščito. Po naših ciljih bi lahko v prihodnjem obdobju vsaj 350.000 hektarjev kmetijskih zemljišč opredelili kot trajno varovana, kar pomeni, da jim vsaj deset let ne bo mogoče spreminjati namembnosti.

Trdno bom zagovarjala stališče, da je treba investicije, ki niso povezane z zagotavljanjem večje prehranske preskrbe, usmeriti na degradirana zemljišča in opuščene industrijske cone. Tudi z našimi politikami bomo sledili tej zavezi.
 

Na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za kmetijstvo je veliko kritik letelo na transparentnost poslovanja družbe SiDG, ki jo vodi vaš strankarski kolega Zlatko Ficko. Ali ste zadeve že preverili, ste našli kakšne nepravilnosti, lahko pričakujemo spremembe v vrhu družbe?

Področju gozdarstva in prehoda v lesno verigo namenjamo zelo veliko energije, zato sem tudi uvedla nekaj sprememb v porazdelitvi dela med obema državnima sekretarjema. Jože Podgoršek večino svojega časa namenja področju gozdarstva in lesarstva ter kmetijskih zemljišč. Zadeve pregleduje in trenutno nimam podatkov, ki bi me napotili, da bi zahtevala izredno revizijo poslovanja. Če bo predlagana, jo bom podprla, saj menim, da je to področje glede na odzive javnosti, politike in stroke treba imeti pod drobnogledom.

Družba je zavezana tudi notranjim revizijskim kontrolam in revidiranemu poročilu, ki ga vsako leto predloži svojemu nadzornemu svetu, kasneje pa ga potrdi še vlada. Zaenkrat so ta poročila takšna, da nimam razloga posegati vanje. Zagotavljam pa, da pozorno spremljamo njeno delo in vsake manjše napake, kot so pomanjkljivosti v poročanju, kolega Podgoršek natančno spremlja, in zahteva, da jih popravijo.
 

Pred koncem mandata prejšnje vlade je bila na portalu predlagam.vladi.si objavljena pobuda Za novo trajnostno prehransko politiko, ki predlaga zmanjšanje obsega živinoreje in uživanja mesa zaradi okoljskih in zdravstvenih razlogov. Na pobudo so se odzvali okoljsko, zdravstveno in kmetijsko ministrstvo, slednje pričakovano ni podprlo zahteve o zmanjšanju živinoreje. Kakšno je vaše stališče?

Odzive sem prebrala in jih poznam. Seveda je naše stališče, da je kakršno koli omejevanje živinoreje negativno. Tega predloga ne moremo podpreti tudi zato, ker imamo 85 odstotkov obdelovalnih površin z omejenimi dejavniki, na velikem deležu teh je mogoča izključno živinoreja tako z vidika ohranjanja krajine kakor glede na dejstvo, da uživamo mleko in mlečne ter meso in mesne izdelke.

Dejstvo je, da se pri nas poje preveč mesa na prebivalca, a prehranske navade niso v pristojnosti našega ministrstva, pač pa ministrstva za zdravje. Odgovornost kmetijstva kot sektorja je osveščati o tem, da naj ljudje izbirajo mleko, meso in izdelke iz njiju, ki so varni, lokalno pridelani, prihajajo iz kontrolirane pridelave, in da ima kupec pravico in možnost o tem biti obveščen. Vse naše promocijske kampanje so načrtovane v tem duhu. Je pa prav, da z ministrstvom za zdravje sodelujemo pri oblikovanju skupnih ukrepov. Stekli so že dogovori, da se bodo v promocijo lokalne hrane vključili tudi sektorji sadjarstva in medu. V prihodnosti bomo tako načrtovali tudi kampanje, v katerih bomo ljudi osveščali o večji porabi sadja, medu in medenih izdelkov.

Kako se prehranjujete vi? Kje nakupujete, imate morda sami vrtiček?

Za vrtiček žal nimam časa, bi ga pa imela z veseljem. Prehranjujem se včasih že na meji z vegetarijanstvom – pojem zelo malo mesa –, nisem pa stroga vegetarijanka kot moj mož. Zato doma kuham dvojno: zase in za moža brezmesno hrano, otroka pa pač jesta po svoji izbiri.

Zelo se trudimo kupovati lokalno hrano, živimo na takšnem območju, kjer je mogoče veliko kupiti pri kmetih. Sem redna gostja sobotne tržnice. Kupujem tudi v trgovinah, kjer izberem veliko ekološko certificiranih izdelkov, sem pa žalostna vedno, ko vidim, da določenih eko izdelkov ni mogoče kupiti slovenskih, in da je na trgovskih policah še vedno velik delež uvožene ekološke hrane.