Tisti, ki so si film Rdeča Istra že ogledali (na dveh premierah – v rimskem senatu in na 75. filmskem festivalu v Benetkah, pa na tretjem programu RAI v času italijanskega dneva spomina), so ga gladko uvrstili v sklop vrste dejanj, s katerimi si velik del Italije prizadeva po svoje krojiti zgodovino v teh krajih, saj govori samo o grozodejstvih Slovanov nad nedolžnim prebivalstvom. Drago Mislej Mef pravi: »Film je zelo neprijazen do vseh Slovanov. Niti ne govori o partizanih, ampak o titoistih, ki so bolj podobni arkanovcem, ki so prišli v Istro zelo barbarsko pobijat nedolžne ljudi. Če to povežemo s fotografsko razstavo o nasilju nad prebivalci v Istri in Dalmaciji v hodniku evropskega parlamenta (odprl jo je predsednik parlamenta Antonio Tajani), z dogodki v Bazovici, izjavami predsednika Tajanija v Bazovici in fašističnimi provokacijami v Gorici, lahko ugotovimo le, da smo v Sloveniji dosegli višjo stopnjo sožitja, ker na vse te provokacije odgovarjamo kulturno. Verjeli smo, da te igre ne igrajo več.«
Tremul meni, da gre za drugo plat zamolčane zgodovine
Film govori o času po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in usodi (partizanski likvidaciji) Norme Cossetto, hčere lokalnega fašističnega vodje, o kateri je literarno predlogo za scenarij popisal njen 95-letni bratranec. Maurizio Tremul nam je pojasnil, da so hoteli s projekcijami tudi istrskemu prebivalstvu prikazati eno od usod, ki jih je v burnih vojnih časih doživljalo prebivalstvo Istre. »Ne razumem, zakaj je toliko odpora do predvajanja tega filma, saj smo že zdavnaj preživeli čase cenzure in predstavljanja samo ene resnice. Če smo lahko videli toliko partizanskih filmov, v katerih fašisti pobijajo nedolžno prebivalstvo, je verjetno prav, da vidimo tudi drugo plat te zgodovine.«
Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Izola Slobodan Radujko je izrazil globoko nestrinjanje s takšno vrsto širjenja politične in skrajno desničarske ter fašistoidne propagande med ljudmi dveh narodov, ki v Izoli živita v slogi in medsebojnem spoštovanju.
Izolan (in pripadnik tudi italijanske narodnosti) Lucio Gobbo je ob filmu dejal: »Film bi lahko bil navadni kruti fašistični triler, če ne bi imel namena grobo potvarjati zgodovine s prikazovanjem Slovanov, ki izvajajo genocid nad Italijani. Po nepotrebnem odpira rane in povzroča nove polemike med samo italijansko skupnostjo in med obema avtohtonima narodoma v teh krajih.« Na vprašanje, ali takšen film koristi italijanski skupnosti in sožitju, je Maurizio Tremul odgovoril z vprašanjem: »Ali manipulacije zgodovine, ki jih prebiram iz javnih objav o tej naši zgodovini v Istri, škodi ali ne našemu sožitju?«
SPOMNIMO: Pred leti je veliko prahu dvignil italijanski film Srce v breznu. Film je namreč problematiko fojb prikazal z izrazito italijanskim pogledom na zgodovino. Če vas zanima več, priporočamo: Telenovela epskih ambicij.