Seznamu koalicijskih želja manjka še ček za dve milijardi evrov

Prvi test trdnosti in kredibilnosti vlade bodo plačna pogajanja in rebalans proračuna.

Objavljeno
29. avgust 2018 19.00
Posodobljeno
30. avgust 2018 10.47
Prvaki strank so navdušeni, a koliko nas bo stal podpis koalicijske pogodbe med LMŠ, SMC, SD, Sabom in Desusom? FOTO: Jože Suhadolnik
Miha Jenko, Barbara Hočevar, Ma. G, I. B., S. H.
Miha Jenko, Barbara Hočevar, Ma. G, I. B., S. H.
Ljubljana – Koalicijska pogodba Šarčeve koalicije je 47 strani dolg seznam želja, zavez in obljub. Težave bodo nastale predvsem pri njihovem financiranju, saj zastavljeni cilji po nekaterih ocenah lahko presežejo javnofinančni okvir za do dve milijardi evrov – pa še to ob domnevi, da nas ne bo zajela nova recesija in bomo ohranili solidno gospodarsko rast.



Da bi postal kredibilen program dela vlade, bi koalicijski sporazum poleg zavez in predlaganih ukrepov potreboval še najmanj bolj natančno opredeljene roke, nosilce in javnofinančne vire. Pisano Šarčevo koalicijo čaka naporna jesen, najprej s pripravo rebalansa državnega proračuna za leto 2019, v katerega naj bi vnesli zaveze iz koalicijske pogodbe.

Te so v nasprotju s slovenskimi zavezami iz programa stabilnosti, po katerih naj bi prihodnje leto ustvarili proračunski presežek in javni dolg znižali s sedanjih 73,6 na dobrih 65 odstotkov BDP, do leta 2020 pa naj bi skladno s fiskalnim pravilom tudi končno izravnali naše po zadnji krizi omajane javne finance.

image
Infografika Delo


Fiskalno pravilo je v sporazumu le bežno omenjeno, vsebinsko pa se koalicijski seznam želja nanj požvižga. »Moje glavno sporočilo je, naj ne podcenjujejo fiskalnih pravil. Če se ta porušijo, ne bo mogoče uresničiti drugih ciljev in smo lahko kot Grčija, ko bi bilo treba čez dve ali tri leta prositi IMF, da nam pomaga pokrivati primanjkljaj,« koalicijo na nevarnosti prevelikih porabniških apetitov opozarja tudi predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun.


Trd oreh plačnih pogajanj


Velik izziv za proračun 2019 in predvidenega finančnega ministra Andreja Bertonclja bo tudi nadaljevanje plačnih pogajanj s sindikati javnega sektorja, zamrznjenih po marčnem odstopu premiera Cerarja. Koalicijska pogodba v zvezi s tem že napoveduje primerno nagrajevanje javnih uslužbencev s prenovo enotnega sistema javnih plač in ureditev sistema, v katerem je kar 17 plačnih razredov pod minimalno plačo. Kakšen bo izplen plačnih pogajanj, je težko napovedati, a po prvih ocenah bi lahko prinesla najmanj 230 milijonov evrov (dobrega 0,5 odstotka BDP) dodatnih javnih izdatkov.


Brez omembe pokojninske reforme


Kar zadeva pokojnine – povprečno gre vsako leto zanje iz državnega proračuna v obliki transferja od 1,3 do 1,5 milijarde evrov –, so v koalicijski pogodbi navedeni predvsem dodatni prejemki (dvig minimalne pokojnine, dodatno izredno usklajevanje pokojnin ...). Sporazum le ob robu omenja nujnost morebitnih popravkov, sprememb in nadgradenj pokojninskega sistema, o potrebi po njegovi celoviti reformi kot odgovoru na demografske trende v Sloveniji, ki se dramatično slabšajo, ni v dokumentu niti besede.

Koalicija se je v pogodbi tudi zavezala, da se bodo lotili delovnopravne zakonodaje v smeri lažjega prilagajanja delodajalcev hitrim spremembam v poslovnem okolju. Podobno so poskušale že vlade v preteklosti, a še nobeni ni uspelo sindikatov prepričati, da bi se bili o tem sploh pripravljeni pogovarjati. Za dvig minimalne pokojnine za polno dobo na 613 evrov bo po okvirnih izračunih potrebnih najmanj 90 milijonov evrov. Marsikdo, ki ima danes 613 evrov pokojnine, pa se sprašuje, zakaj je njemu ne dvignejo v skladu s tem, koliko je vplačeval v pokojninsko blagajno.

Peterica je zapisala tudi, da bo višino denarne socialne pomoči ohranila na 385 evrih. S tem je, denimo, štiričlanska družina brez prihodkov in premoženja upravičena do 1125 evrov socialne pomoči in otroških dodatkov, pri družini s tremi otroki pa socialna pomoč in otroški dodatki presegajo dve minimalni plači.

Čeprav je bilo med nekaterimi člani prejšnje vlade slišati pomisleke, da se rušijo razmerja med plačilom za delo in socialnimi transferji, so se vsi podpisali pod novo koalicijsko pogodbo, v kateri se zavezujejo, da bodo do leta 2020 socialno pomoč oziroma minimalni dohodek dvignili na 442 evrov. Nanj je vezan tudi znesek varstvenega dodatka – ta je danes 577 evrov, torej več kot minimalna pokojnina za polno delovno dobo.


Odzivi po podpisu pogodbe

 

image
FOTO: Roman Šipić
Davorin Kračun
predsednik fiskalnega sveta
V koalicijskem sporazumu so ambicije na strani javne porabe precej večje od potenciala javnofinančnih prihodkov oziroma davkov. Če bo vlada želela izpolniti zaveze in nekaterim bistveno povečati javna sredstva, bo treba – za ohranitev vzdržnosti javnih financ – drugje sredstva zmanjšati. Kaže na občutno povečanje izdatkov, predvsem na področju sociale, in na večanje davčne obremenitve gospodinjstev in podjetniškega sektorja. Pogodba premalo obravnava fiskalna tveganja na srednji in dolgi rok ter staranje prebivalstva. Ob neugodnih javnofinančnih učinkih ukrepov se moramo zavedati potrebe po spoštovanju fiskalnega pravila. Naj ne podcenjujejo fiskalnih pravil. Če se ta porušijo, ne bo mogoče uresničiti drugih ciljev in smo lahko kot Grčija, ko bi bilo treba čez dve ali tri leta prositi IMF, da nam pomaga pokrivati primanjkljaj.


image
FOTO: Leon Vidic
Marijan Papež
direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije
Za področje pokojnin so zaveze zelo ugodne. Vse, kar se je napovedovalo pred koncem prejšnje vlade, je zajeto v tej koalicijski pogodbi. Kar zadeva dostojnost pokojnin za upokojence in bodoče upokojence, je ta koalicijski sporazum dobro naravnan, kaj bo prinesla praksa, bomo pa videli. Kot sem že večkrat ponovil, bo potrebna postopnost, ker če bi vse uresničili naenkrat, bi bil finančni zalogaj prevelik in ne bi bilo vzdržno za blagajno. Treba bo narediti izračune in vsako rešitev, ki so jo navedli, ovrednotiti. Tiste reči, ki so morebiti preveč optimistično zastavljene, pa je mogoče uresničiti tudi z manjšimi koraki.


image
FOTO: arhiv Dela
Uršula Cetinski
generalna direktorica Cankarjevega doma, predsednica NSK

Novemu kulturnemu ministru ne bo težko. Krizni časi so kulturo stiskali za vrat. Kulturno politiko javni zavodi in nevladniki doživljamo kot breme in oviro, smo demoralizirani, tako da bomo vsak pozitiven premik, ki se utegne zgoditi, sprejeli z odprtimi rokami. Želimo si vlado, ki se zaveda, da je kultura resna zadeva, ki močno vpliva na kakovost življenja v naši skupnosti, določa način našega bivanja in gospodarsko rast. Kultura ni občasna dekoracija! Kulturni izzivi koalicijske pogodbe so dobro definirani, saj so realni, dosegljivi in nujni. Po mojem mnenju je za zdravo in smiselno kulturno politiko treba le odločno in hitro do zastavljenih koalicijskih ciljev, mimo tistih, za katere je kultura zasebni fevd. Kultura je v resnici javno dobro.


image
FOTO: Jože Suhadolnik
Otmar Zorn
podjetnik
Nekatere zaveze iz koalicijske pogodbe se mi zdijo nesmiselne, še zlasti tiste, ki prinašajo dodatne davke. Že ves čas vpijemo, da je treba davke znižati, ne pa zvišati. Malo me že skrbi, ampak prepričan sem, da so GZS in gospodarski ter še kakšen minister toliko razumni, da ne bodo delali neumnosti. Kar zadeva napovedani dvig minimalne plače, pa menim, da so naši delavci preslabo plačani, zato do tega nimam zadržkov. Tista podjetja, ki ne morejo dati nekaj deset evrov višje minimalne plače, naj se zaprejo. Vsak delavec si zasluži dostojno življenje, in če minimalna plača pri tem pomaga, je to vesela novica.


image
FOTO: Blaž Samec
Lidija Jerkič
predsednica ZSSS
Koalicijski sporazum podpiram, upam le, da ne bo ostalo le pri načelih. Je pa ta načeloma vedno seznam želja, verjetno bo več težav pri uresničitvi. Področja, ki se nanašajo na delovnopravno, zdravstveno, pokojninsko zakonodajo, socialno varnost, so videti prijazna. Tudi zakon o minimalni plači, prejemki in višje pokojnine so urejeni zelo prijazno, rekla sem celo, da so ponekod prepisali program ZSSS. A če se spomnimo samo primer izpred dveh let, ko je ZSSS predlagala spremembe zakona o minimalni plači in smo zbirali podpise za zakonodajno iniciativo, polovica teh koalicijskih strank ni bila pripravljena biti predlagatelj zakona in ni hotela sprejeti rešitev (izvzemanje dodatkov iz minimalne plače, dvig na raven minimalnih življenjskih stroškov), ki jih zdaj predlagajo. V ZSSS sporazum povsem podpiramo in želimo, da ga čim prej uresničijo.


image
FOTO: Blaž Samec
Roman Jerala
Kemijski inštitut
Najpomembnejša konkretna zaveza pogodbe v zvezi z znanostjo je povečanje javnih sredstev za znanost na en odstotek do leta 2022. Zelo pomembna bo dinamika tega povečanja, kjer pričakujemo za leto 2019 vsaj četrtino predvidenega povečanja, torej za 0,15 odstotka BDP.
Upati je, da bomo zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti nadaljevali, popraviti je treba nedoslednosti, ki podpirajo status quo, namesto da bi podpirale odličnost. V pogodbi so omenjena razvojna sredstva za odličnost (diverzifikacijo) univerz, kar je dobro, če diverzifikacija pomeni večjo podporo najboljšim in če bodo tega deležne tudi raziskovalne organizacije. Med novimi tehnologijami bi morali omeniti biotehnologijo in nove metode zdravljenja, ki imajo velik potencial.


image
FOTO: Jure Eržen
Bogdan Gabrovec
predsednik OKS

Alineje o športu so delno povzete iz strategije, ki jo je napisal tudi Olimpijski komite Slovenije, delno pa je to skrčen povzetek iz nacionalnega programa športa. To, kar je napisano, je pozitivno, vprašanje pa je, ali bodo te ukrepe kdaj tudi izvajali. Če bi lahko sodelovali pri snovanju pogodbe, bi napisali, da je treba uresničiti nacionalni program športa, ki ga je država sprejela leta 2014. Pri tem smo v velikem zaostanku. Dodali bi tudi, da se mora šport vrniti na univerze ter da bi morali zaposliti športne pedagoge na razredni stopnji od prvega do petega razreda. Želimo si tudi, da bi država sprejela nov pravilnik za velika športna tekmovanja, sedanji je star že več kot 20 let. Država bi morala prispevati kaj več kot le soglasja in politike, ki se radi fotografirajo s športniki.