Sodelovanje med generacijami ni utopija, temveč izziv

Ljubljana – Včasih so skupaj živele najmanj tri generacije in člani so skrbeli drug za drugega, predvsem za nepreskrbljene, nebogljene in bolne. Takšne družine so danes vse redkejše, v naglici sodobnega življenja pa imajo družinski člani vse manj možnosti za pomoč tistim, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Ali je vloga neformalnih oskrbovalcev iz vseh generacij izziv sodobne družbe ali utopija, so se spraševali razpravljavci na okrogli mizi s tem naslovom, ki jo je pripravila socialna zbornica na Dnevih medgeneracijskega sožitja na Gospodarskem razstavišču.

Čim prej je treba sistemsko urediti dolgotrajno oskrbo in prostovoljstvo. Po vzoru podjetij s posluhom za družine bi bilo dobro vpeljati še podjetja s posluhom za starejše družinske člane. Spremeniti bi morali učne načrte in vanje vnesti več prostovoljstva, znanja o starejših in več medgeneracijskosti. V Sloveniji je kar nekaj primerov dobre prakse, te bi bilo treba širiti in v naše okolje prinašati tudi dobre prakse iz tujine, je glavne točke razprave povzel Nikolaj Lipić, član strokovnega sveta socialne zbornice.

»Osnutek zakona ni dovolj dodelan«

Martin Toth, član strokovnega sveta in komisije za zdravstveno varstvo in duševno zdravje pri Zdusu, se je osredotočil na nujno sprejetje ustreznega zakona o dolgotrajni oskrbi, pri čemer potrebna večja denarna sredstva države ne smejo biti razlog, da bi ga znova odložili. Po grobi oceni dolgotrajno oskrbo že zdaj potrebuje 61.000 ljudi, do leta 2030 pa se bo to število podvojilo. Po oceni statističnega urada bi bili leta 2014 celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo, če bi jo imeli, 490 milijonov evrov, je navedel Toth. Leta 2002 je vodil delovno skupino, ki je pripravljala prvi osnutek tega zakona, a je ostal v predalu. Od tedaj je bilo pripravljenih več osnutkov, vedno se je zataknilo pri zagotovitvi javnih sredstev.

Vlade so s sprejetjem odlašale vse do leta 2017, ko je ministrstvo za zdravje dalo v javno razpravo nov osnutek, toda pokazalo se je, da ni dovolj dodelan, pravi Toth. Največ pripomb leti na nedorečene in neurejene pravice zavarovanih oseb, postopke ocenjevanja zavarovancev o upravičenosti do teh storitev, odgovornost izvajalcev in nosilcev zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ni dovolj opredeljena, tudi področje financiranja je zelo pomešano. Med drugim naj bi vsak, ki bo oskrbo uporabljal, moral plačati 30 odstotkov stroškov sam. Marsikateri starejši tega ne bo zmogel. Takšno zakonsko določilo zmanjšuje solidarnost in socialno varnost ljudi z nižjimi dohodki. Po njegovem bi bilo treba pripraviti nov, bolj sprejemljiv osnutek.

Neformalne oskrbovalce je treba usposobiti

Marjana Kamnik, vodja pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe za Koroško in vodja enote Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu, je poudarila, da v domove prihajajo uporabniki s čedalje zahtevnejšimi potrebami, ki so tudi bolj izobraženi in ozaveščeni. Zahtevajo strokovno usposobljen kader, ki pa je nemotiviran zaradi kadrovskih normativov in prenizkih plač za zahtevno delo. Imajo 32 prostovoljcev, ki po številu ur nadomeščajo vsaj tri zaposlitve in so nenadomestljivi. Med drugim imajo učno bazo za formalne in neformalne oskrbovalce. Opozorila je, da potrebujemo socialno naravnan zakon o dolgotrajni oskrbi in načine, kako pridobiti in obdržati kadre, ki bodo izvajali zahtevne storitve na področju skrbi za starejše. Za vse te kadre, tudi neformalne oskrbovalce, je potrebno odlično usposabljanje.

Velika težava je izgorelost

Carmen Rajer, strokovna vodja pomoči na domu v krški enoti CSD Posavje in vodja pilotnega projekta integrirane oskrbe Most, je povedala, da v Krškem izvajajo pomoč na domu že 27 let in opažajo različne stiske starejših in njihovih svojcev. Srečujejo se z delovno aktivno populacijo, ki mora skrbeti za ostarele sorodnike, biti konkurenčna v službi in hkrati skrbeti še za odraščajoče otroke. Ugotavlja, da so neformalni oskrbovalci, predvsem ženske, velika rizična skupina, lahko izgorijo, in ko se zrušijo, včasih pade cela družina. Del usposabljanja za neformalne oskrbovalce opravijo na njihovem domu z njihovimi ljudmi, saj so v nenehni stiski s časom. V okviru prostovoljnega psihosocialnega dela mladih prostovoljci obiskujejo tudi starejše v tamkajšnjem domu upokojencev, prav tako na domu. Od lani skupaj z občino in zavodom Sopotnik organizirajo prevoze za ljudi nad 60 let k zdravniku, fizioterapevtu, na obisk k sorodnikom in podobno.

Vrtičkanje z babico in dedkom

Amir Crnojević, strokovni vodja programa organiziranega prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja na Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana, je dejal, da je prostovoljstvo pomemben socialni korektiv v današnji družbi, ki prinaša koristi vsem, a v naši državi sistemsko še ni urejeno. Prostovoljci ne nadomeščajo delovne sile, pač pa bogatijo delo zaposlenega strokovnega osebja. V okviru ZOD deluje 70 prostovoljcev, ki prihajajo k starejšim enkrat do dvakrat na teden po dve uri. Največkrat gre za družabništvo; osamljenost v urbanem okolju je namreč huda težava, svojci živijo drugje ali pa so ves dan v službi. Spremljajo jih na dogodke, jim pišejo voščilnice, zanje opravljajo manjše nakupe ... Opozoril je na projekt Vrtičkanje z babico in dedkom, tega izvajajo v bežigrajski soseski BS3 na tisoč kvadratnih metrih površine, ki jim jih je občina dala v brezplačen najem za deset let. Imajo skupnostni vrt, sadovnjak in območje za druženje, pri čemer si generacije med seboj izmenjujejo izkušnje.

Zarja Govedič, študentka fakultete za socialno delo, ugotavlja, da je odnos mladih do starejših odvisen predvsem od vzgoje. Med mladimi še vedno opaža preveč stereotipov o starejših in tako imenovano staromrzništvo. V izobraževanje bi bilo po njenem treba vpeljati več stikov s starejšimi in več vsebin o sočutnosti. Pomanjkanje medgeneracijskega sožitja pa vidi kot veliko škodo za vse generacije.

»Otroci mislijo, da so neumrljivi«

Predsednica slovenskega društva Hospic Renata Roban je poudarila, da je v Sloveniji veliko dobrih projektov, toda ko se iztečejo, se njihove dejavnosti in pridobitve končajo. Država se premalo opira na dobre prakse, premalo je povezovanja. V društvu po vsej državi, v desetih odborih, deluje 145 prostovoljcev. Po pogodbi oziroma dogovoru o prostovoljstvu so aktivni štiri ure na teden. Spremljajo umirajoče na domu in s sočutno prisotnostjo razbremenijo svojce. Kot pravi, je treba ustvariti družbo, v kateri bodo ljudje imeli možnost umirati doma. Te vsebine bi morali prenesti v šolski sistem, vzgajati pa je treba tudi starše. »Koliko otrok še danes gre na pogreb? Otroci mislijo, da so neumrljivi. Tudi mi se vedno manj zavedamo tega. V današnji naglici in divjanju je bolezen, ki nas doleti, velik stres.« Kritična je do družbe, v kateri svojci nimajo možnosti spremljati svojega človeka, ki umira. Če so lahko doma, je tudi proces žalovanja drugačen, hitreje se vključijo nazaj v družbo in imajo več priložnosti za podporo.