Največja izziva sta zagotavljanje kadra in denarja

Ljubljana – Trije pilotni projekti dolgotrajne oskrbe, ki jih od junija lani izvajajo v celjskem zdravstvenem domu, krškem centru za socialno delo in Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, so dobra izhodišča in smernice za sprejetje in izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ostajata pa dva ključna izziva: zagotavljanje dovolj potrebnega kadra, saj za delovna mesta oskrbovalcev in negovalcev že zdaj pri nas ni dovolj zanimanja, ter zagotovitev potrebnih finančnih sredstev.

Takšne so glavne ugotovitve s predstavitve problematike, povezane z dolgotrajno oskrbo, ki jo je ta teden organiziral sindikat upokojencev (SUS), sodelovali so še predstavniki drugih sindikatov, zaposleni in stanovalci v domovih za starejše, predstavniki Zdusa ter skupnosti socialnih zavodov. Predsednica upokojenskega sindikata Francka Ćetković je uvodoma poudarila, da je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, za katerega si prizadevajo že več kot 17 let, več kot nujno in skrajni čas je za ustrezne kompromise, ne pa da predloge rušijo vsaki dve leti.

Dolgotrajne oskrbe ne bodo potrebovali vsi

Klavdija Kobal Straus, na ministrstvu za zdravje vodja direktorata za dolgotrajno oskrbo, ki deluje od leta 2017, je povedala, da bodo pilotni projekti, ki so financirani s 6,1 milijona evri kohezijskih sredstev, potekali do junija 2020, po vladnem programu pa mora biti predlog zakona o dolgotrajni oskrbi na vladi novembra letos. Opozorila je, da nastajajo nepotrebni nesporazumi zaradi različnega razumevanja te oskrbe. Dolgotrajna oskrba je le del dolgožive družbe, ki se stara, vključuje pa vse generacije, od najmlajših do najstarejših, umeščena je v drugi steber dokumenta o dolgoživi družbi.

Do leta 2060 se bo delež starejših povečal na 30 odstotkov, zato bo zelo narasla tudi potreba po dolgotrajni oskrbi, ki predstavlja nov steber socialne varnosti. Ta ne posega v sistema socialnega in zdravstvenega varstva, omogočil pa bo storitve, do katerih danes nimajo dostopa vsi upravičenci. Ker pri nas ni opredeljeno, kaj je dolgotrajna oskrba, so pri snovanju zakona in rešitev uporabili mednarodno definicijo, da je to niz storitev ali pravic, namenjenih ljudem z zmanjšano stopnjo telesnih ali kognitivnih sposobnosti, ki v daljšem obdobju potrebujejo pomoč druge osebe pri zadovoljevanju teh potreb. Gre za osnovna dnevna podporna opravila in storitve zdravstvene nege, ki pa jih ne bodo potrebovali vsi.

Pomembna nova vsebina: ohranjanje samostojnosti

Kot je poudarila, je danes na tem področju veliko neenakosti, občine na primer različno sofinancirajo storitve pomoči na domu. To nameravajo poenotiti z oceno upravičenosti in enotnim ocenjevalnim orodjem, kar bo omogočila enotna vstopna točka, v kateri strokovni delavci izvajajo oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe na domu. Poleg tega danes sistema socialnega varstva in zdravstva nista ustrezno povezana, zato se pomoči potrebni vmes izgubijo, potrebna je koordinacija. V predvidenem sistemu bo na primer starejši, ki bo imel začetne potrebe, najprej uporabljal storitve socialnega varstva, in ko bodo njegove potrebe bolj kompleksne, bo prešel v sistem dolgotrajne oskrbe. Če bo akutno zbolel, bo prešel v sistem zdravstva in se nato vrnil nazaj. V pilotnih projektih med drugim testirajo storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, kar je pomembna nova vsebina, preventiva pred dolgotrajno oskrbo, ko ljudje postanejo odvisni od tretje osebe; opravljajo jo fizioterapevt, delovni terapevt, kineziolog in socialni delavec. Testirajo tudi e-oskrbo ter spremljanje in merjenje na daljavo.



Marjana Kamnik, vodja enote doma starostnikov v Slovenj Gradcu, kjer imajo zelo dobre rezultate s pilotnim projektom, je povedala, da približno tretjina testiranih uporabnikov ni dosegla praga upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Pri testiranju v domačem okolju so bili štirje upravičenci od 19 uvrščeni v četrto kategorijo in eden v peto, pri 24 uporabnikih pomoči na domu pa pet v četrto in trije v peto kategorijo, kar pomeni, da bo verjetno treba preoblikovati namestitve v institucionalnem varstvu, kjer je čedalje več potreb po namestitvi ljudi, ki potrebujejo več pomoči, in ljudi z demenco. Omenila je tudi dobre izkušnje s sistemom kreditnih točk, ki se za zdaj izvaja samo na Koroškem, predvsem v tamkajšnjem medgeneracijskem centru, pri katerem prostovoljci pridobivajo kreditne točke, ki jih bodo lahko unovčili takrat, ko jih bodo potrebovali. Gre predvsem za družabništvo, spremljanje k zdravniku, košnjo trave in podobno.

Veliko vprašanj, kako bo v praksi

Razpravljavci so poudarili, da so kadrovski normativi pri fizioterapiji in delovni terapiji daleč nedosegljivi, oskrbovalci pa gredo raje delat čez mejo, kjer so bolje plačani. V nekaterih domovih močno primanjkuje tudi čistilnega osebja in kuharjev, razmere postajajo katastrofalne. Pripravniki, ki prihajajo delat v domove za starejše, pa niso pripravljeni delati s starostniki in gredo raje v zdravstvene domove. Opozorili so še na previsoko postavljen prag za razvrščanje, zlasti v višje kategorije dolgotrajne oskrbe, pri čemer je po podatkih pilotnih projektov zelo malo upravičencev in mnogi ne bodo upravičeni do storitev, ki jih bodo potrebovali. V domovih za starejše se že zdaj dogaja, da morajo vsak mesec znova dokazovati, da stanovalec potrebuje zdravstveno nego tretje kategorije, kar v nadzoru ZZZS spodbija, in tako je vsak mesec negotovo podaljšanje dela bolničarju negovalcu, kar vodi v prekarnost. Dejali so še, da bo vključevanje prostovoljcev lahko krinka za delodajalce, da ne bodo sistemizirali potrebnih delovnih mest.

Tretja kategorija dolgotrajne oskrbe na primer vključuje 20 ur fizioterapevta na domu, pri tem pa se ne pojavlja samo vprašanje zadostnega števila kadra, ampak tudi, ali bo to mogoče pokriti z 275 evri prejemka za to kategorijo. Poudarili so še, da je treba v zakonu opredeliti naloge lokalne skupnosti, ki bodo za vse občine enake, izvajalci pa jih ne bodo izvajali na profitni način. Predvsem pa so izrazili željo, da dobre rešitve s Koroškega ne bi ostale samo tam.

Medresorski ukrepi

Ob tem je Kobal Strausova dejala, da je zadeva kompleksna. Zakon o dolgotrajni oskrbi bo lahko rešil le en sklop problemov, ne pa tudi zagotavljanja dovolj visokih pokojnin, izobraževanja kadra, namestitev itd., na to se bodo morali odzvati drugi resorji, poleg ministrstev za zdravje in delo tudi ministrstva za šolstvo, okolje in prostor. Namen strategije dolgožive družbe, v sklopu katere posamezni resorji zdaj pripravljajo akcijske načrte, je zajeti vsa ta področja in usklajeno razviti rešitve, ki bodo prilagojene vsem generacijam. Med drugim so potrebni medresorski ukrepi, da bi kader, ki ga izobrazimo, zadržali pri nas. Po prvih ugotovitvah bi za uresničevanje zakona o dolgotrajni oskrbi potrebovali 110 milijonov evrov, po razpravah pa je številka narasla že na 150 milijonov.