Stabilno financiranje in plače, primerljive z industrijo        

»Z veseljem sodelujem, všeč mi je, če bomo na ta način v znanost pritegnili še kakšno dekle,« se je Janja Dermol-Černe takoj odzvala povabilu za sodelovanje v rubriki. Nisva se našli po naključju – jutri, 11. februarja, namreč zaznamujemo mednarodni dan žensk in deklet v znanosti.

Pečat, ki ga znanstvenice puščajo v panogi, je trden in neizbrisen, a je na drugi strani napredek pri uresničevanju zastavljenih ciljev za bolj uravnoteženo in vključujočo znanost na področju enakosti spolov v znanosti tako v Sloveniji kot tudi v EU še vedno prepočasen. Čeprav je skupno število žensk diplomantk terciarnega izobraževanja v Sloveniji že preseglo število moških diplomantov (leta 2017 je diplomiralo 54 odstotkov žensk) in je število doktorandk že skoraj izenačeno s številom doktorandov, se v akademski karieri delež žensk zmanjša na okoli 17 odstotkov. Podoben trend velja v Evropi.



Prva zanimivost, s katero mi postreže Janja Dermol-Černe, je ta, da je v »njenem« laboratoriju na fakulteti za elektrotehniko zaposlenih več žensk kot moških. To je vsekakor spodbuda za druge mlade znanstvenice, pravi sogovornica, ki je leta 2018 doktorirala s področja matematičnega modeliranja vplivov elektromagnetnih polj na biološke sisteme. Kot asistentka opravlja večinoma raziskovalno delo v laboratoriju za biokibernetiko in mentorira študente.

O največjih izzivih v slovenski znanosti pa tudi širše pravi: »Izziv mladih v znanosti je, da najdejo lastno raziskovalno pot oziroma področje. Kot mladi raziskovalec delaš na projektu mentorja in skupaj z njim usmerjaš svojo raziskovalno pot. Po doktoratu pa je čas, da začneš vlagati v lastne projekte. Druga stvar je, da se moraš potruditi in najti ravnovesje med službo in zasebnim življenjem – kakovostna znanost namreč terja svoj čas in energijo, a obenem ne smeš zanemariti prijateljev in družine. V Sloveniji je to ravnovesje lažje najti kot na primer v ZDA. Tam so mladi pogosto vse dneve, noči in vikende v službi, le redko gredo na dopust.«

Raziskovalno delo terja visok davek

Asistentka, ki je dobršen del svoje raziskovalne poti preživela v tujini, in mamica osem tednov starega sina pravi, da je prav usklajevanje kariere in družine za mlade znanstvenice še večji izziv. »Če se namreč odločiš za otroka, se kariera za eno leto samodejno prekine. Lasten projekt se še lahko 'zamrzne' in nadaljuje po starševskem dopustu. Če pa si zaposlena pri večjih projektih, je velik problem, kdo bo naredil tvoj del projekta, saj je težko za eno leto dobiti visoko specializiran kader. V državah, kjer je porodniški dopust krajši, pa je izziv, da moraš nekaj mesecev starega otroka dati v varstvo ali pa začasno ostati doma in nisi v službi.«

Raziskovalno delo nedvomno terja vis​ok davek. Janja Dermol-Černe poleg tega deluje še na področju biomedicinske tehnike, ki je v tujini eno najbolj perspektivnih in hitro razvijajočih se. Združuje tehniko in (bio)medicino z namenom vzdrževanja ter izboljšanja zdravja in oskrbe ljudi. Inženirji biomedicinske tehnike imajo torej tako znanje tehnike, v njenem primeru elektrotehnike, kot tudi naravoslovja (biologije, medicine, kemije). Biomedicinska tehnika se počasi sicer uveljavlja tudi v Sloveniji, kar nekaj let že obstaja tudi kot samostojna študijska smer na magistrskem študiju elektrotehnike.

Kadri bežijo v industrijo

Dr. Dermol-Černetova pravi, da se mladi znanstveniki pri nas srečujejo s podobnimi težavami kot njihovi tuji kolegi – osamosvojitev z lastnim raziskovalnim področjem, usklajevanje zasebnega življenja in kariere, materinstvo. »Kar se tiče iskanja lastnega raziskovalnega področja, je morda v tujini lažje izmenjati znanje z drugim področjem, saj je na kampusu več fakultet. Obiskuješ lahko predmete s popolnoma drugega področja, enako se povezuješ z znanstveniki. Pri nas smo prostorsko veliko bolj 'raztreščeni' in je težje navezati stik z drugimi strokovnjaki. Izmenjava znanja oziroma interdisciplinarnost je v današnji znanosti zelo dobrodošla.«

O izzivih, v katere bo treba hitro zagristi, da nam mladi ne bodo več bežali v tujino, pravi: »Prva in glavna stvar je stabilno financiranje. Program mladih raziskovalcev je super urejen, na voljo so sredstva za kakovostno raziskovanje, material in obiske konferenc v tujini. Ko pa doktoriraš, se naenkrat zaveš, da primanjkuje stabilnih zaposlitev za mlade v akademskem svetu. Lahko sicer odideš v industrijo, vendar sem se sama odločila, da mi ustrezata akademski svet in raziskovanje. Če bi rad ostal v akademskem svetu in imaš srečo, da si ob pravem času na pravem mestu, dobiš na fakulteti stalno pedagoško pozicijo. Sicer pa si zaposlen na projektih za določen čas, kar je v času ustvarjanja družine in urejanja prvega stanovanjskega problema problem. Poleg stabilnega financiranja pa bi morale biti v akademskem svetu plače primerljive z industrijo, da ne bi kadri 'bežali' v industrijo.«

Ženska inženirka ali moški inženir?

Ker se načrtno dobiva ravno okrog mednarodnega dneva znanstvenic, sogovornica opozori tudi na pomen slišanosti in vsesplošne prisotnosti žensk v tej panogi. »Ženske predstavljamo polovico svetovne populacije, in če nismo slišane, izgubimo polovico potencialnega znanja in dosežkov. To pa je popolnoma nesmiselno, saj ni niti najmanjšega razloga, da bi bilo delo žensk kakorkoli slabše/manjvredno od dela moških. Menim, da tako ali tako ne bi smeli ločevati po spolu. Pomembno je le to, kako dober in motiviran si v svojem delu, kar pa še zdaleč ni odvisno od spola.«

Dodaja, da jo v resnici žalosti, ker moramo še v letu 2020 poudarjati, da so ženske lahko dobre inženirke ali znanstvenice – to bi moralo biti že samo po sebi umevno.

»Spol ni povezan s tem, kako uspešen in dober si v svojem delu, pomembna sta le vztrajnost in veselje do poklica. Mislim, da bi morala dekleta slediti svojim sanjam in se ne ukvarjati s tem, katere šole in poklici veljajo za 'moške' ali 'ženske'. Pomembno je le, da v poklicu uživajo. Potem pa morajo v njem vztrajati in dokazati, da so predsodki o moških in ženskih poklicih brezpredmetni.«