Stališče SMC glede definicije živali: »Ne dvomimo v to, da so sposobne čutiti«

Iz stranke SMC so se odzvali, potem ko so preprečili vpis dikcije »čuteča živa bitja« v stvarnopravni zakonik. 

»V prejšnjem mandatu smo s sodelovanjem pristojnih resornih ministrstev omogočili, da je bila na predlog Levice sprejeta novela Kazenskega zakonika, s katero smo jasno določili, da je surovo ravnanje, mučenje in organizacija borb z živalmi absolutno nesprejemljivo in nedopustno ter da bodo ti navedeni primeri tudi primerno sankcionirani, in sicer ne kot zgolj prekršek, ampak tudi kot kaznivo dejanje; torej ne zgolj z denarno kaznijo, temveč z zaporom,« so zapisali v sporočilu za javnost.

V SMC ne dvomijo v to, da so živali sposobne čutiti, dodajajo. Zato se zavzemajo in zagovarjajo njihovo posebno pravno varstvo, na kar nas napotuje tudi protokol (št. 33) o zaščiti in dobrem počutju živali k ti. Lizbonski pogodbi. »Njihovo varstvo je trenutno zagotovljeno tako z zakonom o zaščiti živali kot tudi Kazenskim zakonikom. V zvezi z omenjenim protokolom pa bi opozorili, da se ta nanaša tako na varstvo kot tudi dobrobit in da je v prvi vrsti namenjeno kmetijstvu, ribištvu, transportu, raziskavam in ne toliko skrbi za domače živali, kot se izpostavlja v medijih.«

Zakon o zaščiti živali kot krovni zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali: zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Kot živali pa opredeljuje žive vretenčarje. »Zato se poraja dvom o tem, da bi kljub temu, da imamo zakon, ki celovito naslavlja zaščito živali, definicijo živali pa vnašali v stvarnopravni zakonik, ki pa je v resnici zakon, ki ureja pravo premičnin in nepremičnin – torej stvari, predmetov,« menijo v SMC.



»V zakonodaji bi se tako pojavile različni, nasprotujoči si definiciji živali: na eni strani definicija v noveli stvarnopravnega zakonika, po kateri bi bile živali čuteča živa bitja (tudi nevretenčarji oziroma mehkužci, ki jih npr. kar okoli 85.000 vrst) in na drugi strani v zakonu o zaščiti živali, po katerem so živali živi vretenčarji, razen človeka. Takšne nedoslednosti pri definiciji živali zagotovo ni mogoče šteti kot normativno izboljšavo njihovega položaja, zato nas ta predlog še toliko bolj čudi. Sicer pa definicija živali kot čutečega bitja v predlogu novele  Stvarnopravnega zakonika za živali tudi sicer ne prinaša prav ničesar drugega  - namreč njihov pravni položaj se ne spreminja, saj  bodo še naprej obravnavne enako kot stvari: možno jih je kupiti, prodati, zastaviti. V čem, razen političnemu izpostavljanju posameznih politikov, je torej namen tega predloga?«

V SMC se zato zavzemajo, da se v stvarnopravnem zakoniku, ki je zakon, ki ureja pravo premičnin in nepremičnin, zapiše, da živali niso stvari in da njihovo varstvo ureja poseben zakon. Takšna definicija je primerljiva z nemško, ki je zgodovinsko najbližja našem pravnem redu in pomeni napoved odmika od dosedanjega pravnega režima živali.

Vendar tudi ta definicija ne bo zadostna, če v drugih določbah novele ne izboljšamo samega pravnega položaja živali, zato se v SMC zavzemajo za omejitev možnosti zastave in rubeža domačih živali.

»Menimo, da bi se definicija živali morala določiti v sistemskem zakonu o zaščiti živali in da bi bilo potrebno trenutno dikcijo dopolniti. V ta namen smo že zahtevali koalicijsko usklajevanje glede novele tega zakona,  na katerem bomo koalicijskim partnerjem predlagali novo definicijo živali in pa seveda tudi nov ukrep zaščite živali, ker definicija, ki bi bila dopolnjena s pridevnikom čuteč, sama po sebi še ne izboljšuje njihovega  položaja. Ocenjujemo, da je smiselno, da se v zakonu o zaščiti živali, ki je namenjen živalim vretenčarjem, dopiše, da so po tem zakonu deležni posebnega varstva zato, ker so te živali sposobne čutiti. Pristojnemu ministrstvu oziroma vladi predlagamo tudi, da v zakonu o zaščiti živali določi globo kot sankcijo za mučenje živali,« še sporočajo iz SMC.