Geriatrična medicina ima določene posebnosti, je v uvodu poudaril predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš. Bolezni se pri starejših kažejo drugače, kopičijo se kronične bolezni, na nalezljive bolezni pa so bolj občutljivi. Posebni geriatrični problemi so še nepomičnost, demenca in podobno. Stroka se strinja, da je na tem področju treba narediti pomembne spremembe, potreben pa je integralen in interdisciplinaren pristop. Poleg specialistov interne medicine, kardiologov, nevrologov bi bilo treba vključiti še druge stroke. Pri starejših ni pomembna le kurativa, ampak tudi preventiva, ki je zapostavljena.
Pomembno je znanje več področij
Na tem področju je pomembno ustvarjanje znanja. Na dodiplomskem študiju na Medicinski fakulteti v Mariboru je geriatriji namenjen poseben predmet, postavlja pa se vprašanje, ali ga je treba razširiti ali pa geriatrične vede vključiti v druge predmete. Na podiplomski ravni pri nas ni specializacije s področja geriatrije, kakršno poznajo v nekaterih drugih državah, je pa možnost pridobivanja dodatnih in posebnih znanj, kar je Slovensko zdravniško društvo sprejelo že pred leti. »Treba se bo opredeliti do posebne specializacije iz geriatrije in v programe temeljnih specializacij vključiti geriatrične vsebine,« je dejal prof. dr. Poredoš.
- Stroka je enotna, da je geriatrija v sodobni starajoči se družbi vse pomembnejša.
- Uvesti je treba specializacijo s področja geriatrije in te vsebine vključiti tudi v druge programe.
- O viziji razvoja zdravstva v prihodnosti bi bilo treba doseči nacionalni konsenz.
Številni etični izzivi
Dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko, je opozoril na etične izzive, s katerimi se srečuje slovenska družba pri zdravstveni oskrbi starejših. Opozoril je, da poleg etičnih vrednot, ki so zapisane v kodeksih posameznih poklicev in jih morajo upoštevati zdravniki, medicinske sestre, terapevti … pri delu s pacienti, obstaja še družbena zdravstvena etika, ki vključuje tudi vlado z ministrstvi, državnim zborom in vse, ki odločajo o tem, kakšno bo zdravstvo v Sloveniji, pri čemer so pomembne pravice državljanov.
Kot je dejal dr. Voljč, pri starejši populaciji prevladujejo kronične nenalezljive bolezni, ki zdravja ne ogrožajo na hitro, marsikdo lahko z njimi dolgo kvalitetno živi in umre zaradi česa drugega. Zanje pa so bolj nevarne nalezljive bolezni. Pri zdravstveni oskrbi starejših se prepletajo dolgotrajna oskrba, paliativna in zdravstvena z geriatrijo, ki skupaj sestavljajo poseben način obravnave starejših. Na tem področju pa nismo storili vsega, kar bi bilo treba, je dejal: »Pri dolgotrajni oskrbi nimamo enovitih standardov kakovosti, nimamo registra padcev v domovih za starejše, ki so pokazatelj kakovostne oskrbe, nimamo še zakona o dolgotrajni oskrbi. Ne napredujemo na področju paliativne oskrbe in še vedno nimamo specializacije s področja geriatrije.« Voljč je poleg zdravstvene politike ošvrknil tudi medicinsko stroko, ki že več kot desetletje za to področje kaže premalo zanimanja.
Manjka zakon o dolgotrajni oskrbi
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina je poudaril, da so v tem društvu, ki spremlja novosti v svetu in doma, velikokrat dajali pobude in se dogovarjali o dopolnitvi zakona o zdravniški službi, da bi specializacije tudi formalno razdelili v temeljne in subspecializacije. Dejal je, da tudi v 28 državah EU o tem ni enotne rešitve. V Sloveniji, kjer imamo sicer dva geriatrična centra na terciarni ravni, v ljubljanskem in mariborskem UKC, je zdravljenje geriatričnih primerov prepuščeno predvsem družinskim zdravnikom, internistom, nevrologom, psihiatrom, v zadnjih letih se s starejšimi bolniki pogosteje srečujejo tudi kirurgi. To stanje pa je treba nadgraditi.
Manjka zakon o dolgotrajni oskrbi, kar se je pokazalo tudi pri zapletih ob izbruhu covida-19 v treh domovih za starejše v Sloveniji: »Domovi so socialne, ne zdravstvene ustanove, zato niso bili pripravljeni, da bi se ustrezno odzvali v tej epidemiji. Ob tem smo zdravniške organizacije opozorile, da so slovenske bolnišnice veliko premajhne, kadrovsko podhranjene in slabo opremljene. Selitev okuženih bolnikov, ki zaradi poteka bolezni ne potrebujejo hospitalizacije, v bolnišnice, bi pomenilo dodatno varnostno tveganje za bolnike, ki so v bolnišnici zaradi druge hude bolezni dovzetnejši za okužbo z virusom sars-cov-2.« Poudarja, da bi bilo treba uvesti specializacijo iz geriatrije, hkrati pa z ustreznimi znanji okrepiti delovanje družinskih zdravnikov, nevrologov in psihiatrov ter še kakšne stroke.
Vključitev sprememb v farmakologiji
V geriatrični medicini cilj ni zdravljenje bolezni, ampak opolnomočenje bolnika s temi boleznimi, da bo bolje živel, je povedal dr. Gregor Veninšek, vodja centra za geriatrično medicino na UKC Ljubljana. Predstavil je podatke, ki statistično dokazujejo, da so za kakovostnejšo zdravstveno oskrbo starejših in večji uspeh pri preživetju potrebni geriatrični oddelki in oddelki z geriatrično oskrbo.
Strokovni vodja Klinike za interno medicino UKC Maribor prof. dr. Radovan Hojs je dejal, da so na mariborski medicinski fakulteti uvedli samostojen predmet iz geriatrije po vzoru uspešne finske fakultete. Pomembno je vključiti tudi spremembe v farmakologiji in problematiko predpisovanja zdravil, sodelovanje okolja, sociale in podobno. Poleg zdravnika geriatra, ki ga v Sloveniji trenutno ni, je treba v geriatrični tim vključiti ustrezno izobražene medicinske sestre, kliničnega farmakologa, socialnega delavca in še druge. Ker za geriatrijo ustrezno izobraženih zdravnikov ni bilo, so se pri njih s tega področja dodatno izobrazili internist, dva psihiatra in travmatolog. Študenti pa imajo kompetence za nadaljnje izobraževanje na tem področju.
Pridobiti mlade zdravnike
Prof. dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana, je razložil, da se v Evropi z razvojem geriatrične medicine ukvarjajo tri združenja: Geriatrična sekcija evropske zveze zdravnikov specialistov (UEMS), Združenje za geriatrično medicino (EuGMS) in Evropska akademija za medicino staranja (EAMA). Že pred dvajsetimi leti je bil na ravni EuGSM pripravljen dokument, ki opredeljuje specifičen celotni pristop h geriatrični obravnavi starejših, geriater mora biti kompetenten za obvladovanje medicinskih in socialnih problemov, ker je le tako mogoče obravnavati in oceniti starejše bolnike, pomembno je tudi obvladovanje več bolezni in poznavanje polifarmacije, istočasnega jemanja več različnih zdravil.
Geriatrični centri morajo poleg internistov geriatrov vključevati tudi medicinske sestre in negovalno osebje, konziliarne specialiste, fizioterapevte, dietetike, klinične farmacevte, psihologe, socialne delavce in drugo osebje, ves čas pa morajo sodelovati z osebnimi zdravniki oziroma specialisti družinske medicine. Za vse je posebno dodatno izobraževanje, lahko tudi v obliki tečajev.
Prof. dr. Fras meni, da mora geriatrična medicina v Sloveniji postati samostojna specializacija, njene vsebine pa je potrebno vključiti tudi v kurikule drugih specializacij. EAMA organizira poseben dveletni tečaj, akreditiran na evropski ravni, za tiste, ki vodijo geriatrične centre, cena za štiri sestanke po en teden je 11.000 evrov, ki bi ga bilo po njegovem mnenju dobro izkoristiti. Predvsem pa bi bilo treba pridobiti mlade zdravnike, ki bi jih ta stroka zanimala, saj do zdaj med mladimi ni bila zelo priljubljena.
Potreben je nacionalni konsenz
Direktor sektorja za zavarovalne primere pri zdravstveni zavarovalnici Vzajemna Matjaž Trontelj je poudaril, da je treba na novo vzpostaviti temelje zdravstvenega sistema in dolgotrajne oskrbe, pri čemer ima zelo veliko odgovornost politika. Slovenija je v težkih razmerah, ob demografskih trendih staranja prebivalstva so tu še izkušnja z epidemijo, lansko jesensko poročilo računskega sodišča o neuspehu države v skrbi za starejše v domovih, številna opozorila evropske komisije o nujnosti sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi. Pri tem se je vedno ustavilo pri financiranju.
Prepričan je, da sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v času krize zagotavlja dovolj stabilnih finančnih sredstev, da sistem poskuša premagati kritično obdobje, podobno pa bi to lahko po njegovem mnenju uredili tudi za dolgotrajno oskrbo. Predvsem bi morali v družbi pripravljati rešitve s tega področja skupaj, kot nacionalni konsenz. Pogreša razpravo o tem, kakšna je vizija razvoja zdravstva v prihodnosti; treba je doseči nacionalni konsenz ne glede na to, katera vlada je na oblasti, in tako sprejete rešitve tudi uresničiti.