V dveh letih predvidenih 1700 mest za starostnike

Ljubljana – V prihodnjih dveh letih se napoveduje nekaj več kot 1700 mest v institucionalnem varstvu za starejše. Z njimi naj bi vsaj nekoliko ublažili stisko čakajočih na posteljo v domovih za upokojence. Prav neažurnost podatkov, tudi o tem, koliko je dejansko ljudi, ki bi nujno potrebovali oskrbo te vrste, je bil eden od očitkov računskega sodišča ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). To je na revizijo Kam na starost odgovorilo z več kot 70 stranmi odzivnega poročila.

Računsko sodišče RS bo predvidoma v enem mesecu proučilo odgovore in ocenilo, ali so popravljalni ukrepi, ki so jih pripravili na ministrstvu, ustrezni. V reviziji, ki so jo objavili septembra 2019 in s katero preverjajo, ali je država v obdobju od leta 2007 do junija 2018 uspešno zagotavljala dostopnost in dosegljivost storitev socialnega varstva, je računsko sodišče ugotovilo, da skrb Republike Slovenije za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, ni zadovoljiva.

Denar za konkretne programe

Na MDDSZ so imenovali vrsto delovnih skupin, tako za proučitev navedb v reviziji, kot za odpravo pomanjkljivosti. V več kot 70 strani dolgem odzivnem poročilu so med drugim odgovorili na v javnosti zelo odmevno navedbo računskega sodišča, da je vlada samo za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne, namenila 74,5 milijona evrov. Pojasnjujejo, da je vrednost projektov, ki se financirajo iz evropskih skladov, 72,5 milijona evrov – to so trije projekti v vrednosti 20,7 milijona v pristojnosti ministrstva za zdravje ter daljši seznam projektov v vrednosti 51,8 milijona evrov na MDDSZ. Ta denar še ni bil porabljen, predvsem pa, poudarjajo, ne bo šel za študije, temveč večinoma za konkretne programe – med drugim za gradnjo enot dnevnih oblik varstva in kratkotrajnih namestitev za starejše, modernizacijo in deinstitucionalizacijo Doma na Krasu ter doma v Črni na Koroškem za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Skladno z veljavnimi pogodbami teh evropskih sredstev ni mogoče porabiti za širjenje mreže institucionalnih storitev.

Slovenija je po deležu postelj v domovih na tisoč prebivalcev nad povprečjem držav OECD, a je – tudi zato, ker je premalo drugih oblik oskrbe starejših –, pomanjkanje še vedno zelo veliko. Na podlagi preteklega javnega razpisa bo v 2020 in 2021 predvidoma zagotovljenih 574 novih mest, javna mreža se bo razširila še za dodatnih 700, ki jih je na novo odobrilo ministrstvo za zdravstvo, vsaj še 500 pa jih nameravajo pridobiti iz tako imenovanih mrtvih koncesij, ki so jih podelili v preteklih desetih letih, a se niso nikoli realizirale.

Zakaj razlike v cenah?

Na ugotovitev računskega sodišča, da so cene v zasebnih domovih v povprečju 28 odstotkov višje kot v javnih, na MDDSZ odgovarjajo, da je od 20 do 30 odstotkov višja cena pri koncesionarjih rezultat več dejavnikov – razlike ne izhajajo samo iz stroškov financiranja, ki se priznavajo zasebnikom, ampak tudi drugih okoliščin, kot so lastništvo ali najem ter starost zgradbe, kapaciteta, struktura uporabnikov po kategorijah oskrbe, delež standardnih in nadstandardnih prostorov. Cene v nekaterih javnih zavodih presegajo povprečno ceno pri koncesionarjih, poudarjajo na MDDSZ in opozarjajo, da je položnica v najdražjem javnem zavodu za skoraj 35 odstotkov višja kot je v zasebnem domu z najnižjo ceno oskrbe.



Na trditev sodišča, da nerealno določene cene omogočajo izvajalcem 11 milijonov evrov dobička na leto, so pri MDDSZ proučili porabo pri javnih zavodih in koncesionarjih ter ugotovili, da so presežke usmerili nazaj v izvajanje socialnovarstvene dejavnosti – 90 odstotkov za vlaganja v stavbe, osem za opremo in dva za druga sredstva.

Da dostopnost do storitev socialnega varstva ni enakomerno porazdeljena in so zato uporabniki pogosto postavljeni v neenakopraven položaj, bi težko zanikali. Kot pozitiven korak v tej smeri pa pri MDDSZ predvidevajo »selitev« financiranja družinskega pomočnika iz občinskih blagajn na državni proračun – nekatere občine so namreč doslej sofinancirale storitev v zakonsko najnižje določeni 50-odstotni višini, nekatere pa v celoti.