Tiskane izdaje
Ljubljana – Tistega dne, ko so bile dovoljene sanje, se je spremenila tudi podoba Kardeljevega spomenika na Trgu republike. Revolucionarju, ki so mu deset let sledili ljudje brez obrazov, so se pridružili še mladeniči z razpoznavnimi obrazi. Jih prepoznate? Ste eden od njih? Če prepoznate tiste, ki sedijo na Kardeljevi glavi, nam to sporočite na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Ko se je 26. junija 1991 na Trgu republike odvijala slovesnost ob razglasitvi slovenske samostojnosti, je fotoreporter Dela Igor Modic zabeležil detajl, ki v tistem času ni vzbujal posebne pozornosti.
Bronasti spomenik revolucionarju Edvardu Kardelju, ki ga je leta 1981, torej desetletje pred razglasitvijo samostojnosti, izdelal kipar Drago Tršar, je v zgodovinskem trenutku dobil novo funkcijo. Če je Edvard Kardelj, edini prepoznavni lik na spomeniku, deset let vodil množico brez obrazov in drugih prepoznavnih znakov, so se 26. junija na spomenik postavili otroci s prepoznavnimi obrazi. Spomenik, ki upodablja prepoznavnega voditelja in neprepoznavno ljudstvo, je v nekem trenutku postal funkcionalen urbani rekvizit, nekakšna bronasta tribuna, s katere se kar dobro vidi na prizorišče proslave.
Če so se v osemdesetih letih ljudje po lokalih objestno šalili, da so Draga Tršarja zaprli, ker da je Kardelja upodobil kot voditelja, ki vodi slepce, je junija 1991 Kardeljev spomenik postal odlična razgledna točka za opazovanje prelomnega zgodovinskega trenutka. Če so pred desetletjem ljudje strmeli v spomenik teoretika samoupravnega socializma, je leta 1991 bronasti Kardelj omogočal soliden razgled na negotovo prihodnost.
Simbol je dobil nov pomen. 26. junij je bil tudi sicer dan spreminjanja simbolov. Na jamboru je zaplapola nova zastava z novim grbom, stara s petokrako zvezdo je odšla v muzej.
Nekaj tednov pred proslavo se je spremenil tudi simbolni pomen samega prizorišča dogodka. 17. maja 1991 je bil namreč v uradnem listu objavljen odlok o preimenovanju ljubljanskih ulic in trgov. Marxov park, denimo, se je preimenoval v Miklošičev park, Leninov park je postal park Ajdovščina. Listino o preimenovanju je aprila 1991 podpisal ljubljanski župan Jože Strgar. Z odlokom ljubljanske mestne skupščine se je Trg revolucije preimenoval v Trg republike.
Trg republike, ki je začel današnjo podobo dobivati na začetku šestdesetih let, končan pa je bil sredi osemdesetih, je sicer še vedno krasil spomenik revolucije iz leta 1975 in nekaj let mlajši Kardeljev spomenik. A ta leta 1991 ni bil več točka strahospoštovanja, pač pa razgledna ploščad.
Zadnjih 25 let Kardeljev spomenik nima kakšne omembe vredne simbolne funkcije – tako kot nihče ne polaga vencev k spomeniku revolucije. Je pa res, da od časa do časa neznanci na bronastega Kardelja zlijejo lonec z rdečo barvo, zavod za spomeniško varstvo pa ga očisti.
***
Zakaj se nam zdi iskanje neznanega junaka pomembno? Po letu 1991 je to državo pretreslo nekaj divjih privatizacij. Ni šlo le za divjo prizatizacijo ekonomskega kapitala, pač pa tudi za divje lastninjenje simbolnega kapitala. Ključni simbolni kapital te države je povezan z njeno osamosvojitvijo.
Ob odločitvi za plebiscit so parlamentarne stranke sicer podpisale zavezo, da si ne bo prav noben del politične elite prisvajal zaslug za referendumsko odločitev ljudstva, a zaveza ni veljala dolgo časa.
25 let po osamosvojitvi se vsiljujejo miti o par osamosvojiteljih, ki naj bi jim bilo ljudstvo hvaležno. A simbolni kapital osamosvojitve pripada ljudstvu in njegovim neznanim junakom.
V prihodnjih dneh bomo objavili še kak ducat prizorov iz vojne za Slovenijo, na katerih nastopajo neznani junaki slovenske osamosvojitve. In tudi v prihodnjih dneh bomo povabili bralke in bralce, da nam pomagajo poiskati imena in priimke neznanih junakov slovenske osamosvojitve.
***
Še vedno pa iščemo neznane mlade junake, ki so se 23. maja 1991 postavili pred vojašnico Slave Klavore v Mariboru, mahali s slovensko zastavo brez zvezde in oklepnikom jugoslovanske vojske preprečevali, da bi zapustili vojašnico.
Če 25 let pozneje koga od mladeničev s fotografije prepoznate, nam to sporočite na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Njihovo podrobnejšo zgodbo preberite na tej povezavi.
Foto: Joco Žnidaršič
