Tiskane izdaje
Marsikdo od vpisanih na srednjo zdravstveno šolo se je za to odločil, ker se zaveda, da bo tako pridobil poklic, ki bo v prihodnosti še bolj iskan, kot je danes. Služba je resda zagotovljena, a kaj, ko je delo bolničarjev in zdravstvenih tehnikov pri nas podcenjeno, pogoji dela pa težki, zato dijaki po poklicni maturi odidejo na tuje, na lažja in bolje plačana delovišča ali pa študij nadaljujejo.
Pomen praktičnih izkušenj
Da so plače slabe in delovni pogoji težki, se zavedajo tudi dijaki, s katerimi smo govorili, a jih to vseeno ni odvrnilo od vpisa na omenjeno šolo. V en glas so zatrdili, da radi delajo z ljudmi, pomagajo drugim in da se jim to zdi ključno. Ajla obiskuje tretji letnik, ko začnejo prakso v zdravstvenih ustanovah. Bila je že na žilnem oddelku v UKC Ljubljana, trenutno pa so na očesni kliniki. Najbolj jo je skrbel prvi stik s pacientom, a je dejala, da je že po prvem tednu vse nemoteno steklo: »V tem času sem še bolj spoznala, kako rada imam v resnici ta poklic in kako rada bi ga opravljala.« Dodala je, da jih je šola odlično pripravila na prakso in da ni bilo nič takega, česar ne bi spoznali že med poukom. Ajlina kolegica Minela je dodala, da je praksa odlična izkušnja: »V neposrednem stiku z delovnim okoljem se spremeni odnos do učenja in vsega.«
Ravnateljica Silva Kastelic je pojasnila, da vzajemno sodelujejo z več kot sto zdravstvenimi ustanovami: »Med šolskimi učnimi situacijami in realnostjo kliničnega okolja je velika razlika, a zaupamo mentorjem v kliničnem okolju, ki so naši sodelavci, da ta razkorak čim bolj zmanjšamo.« Da jim to očitno dobro uspeva, je razvidno tudi iz mnenj dijakinj.
»Na učence prenašamo strokovno in široko splošno znanje. Razvijamo širok vrednostni sistem in kulturne kompetence. Pomembno se nam zdi, da dijaki v obdobju srednješolskega izobraževanja postanejo široko razvite osebnosti, ki bodo pozneje kos zahtevnemu poklicnemu življenju,« sklene ravnateljica.
Dobra izobrazba, nehvaležno okolje
V to, da je učni proces na slovenskih zdravstvenih šolah kakovosten, kaže veliko zanimanje tujih delodajalcev za slovenske negovalce in zdravstvene tehnike. Podatkom, koliko nekdanjih dijakov je delo našlo na tujem, v ljubljanski srednji zdravstveni šoli ne zbirajo, se pa število tistih, ki pridejo po priporočila, po besedah ravnateljice povečuje: »V tujini so naši učenci zelo dobro sprejeti, radi jih imajo, ker imajo zelo veliko praktičnega znanja, delovne navade in so široko razgledani. Tudi plačilo je precej boljše.« Po njenem mnenju s tem nastaja velika škoda, saj bomo kot starostniki ali pacienti vsi potrebovali dobro oskrbo, ki je ob takem trendu ne bomo imeli: »Škoda, da pozneje delovnemu okolju ne uspe motivirati in zadržati niti tistih, ki so kot dijaki prišli na šolo z visoko motivacijo za delo v zdravstvu.«
Letos so kot v preteklih dveh letih vpisali 196 kandidatov v izobraževalni program zdravstvene nege, 26 učencev pa v program bolničar negovalec. Ker se potrebe po tem kadru povečujejo, so od ljubljanskega kliničnega centra že prejeli prošnjo za večji vpis. Ravnateljica pravi, da bi ga realno lahko povečali za en oddelek, torej 26 dijakov.
Ajla in Minela razmišljata o nadaljnjem študiju, ena fizioterapije, druga medicine. Povečane želje po nadaljevanju študija pa vodijo v drug problem, v rušenje razmerja med zdravstvenimi tehniki in diplomiranimi medicinskimi sestrami v korist zadnjih. Pri nedavno uveljavljenih kompetencah v zdravstveni negi je bila glavna kritika usmerjena v to, da nalog, za katere zdravstvene tehnike usposobijo v srednji šoli (preveza kronične rane in podobno), ti ne smejo več opravljati, ker to ne sodi med njihove kompetence, ampak med kompetence diplomiranih sester. Na srednji zdravstveni šoli odgovarjajo, da na to ne morejo vplivati. Zavezani so temu, da res dobro izvajajo izobraževalni program, ki ga določi ministrstvo.
