Dvoličnost turških oblasti

Površnemu spremljevalcu mednarodnih dogodkov bi se v zadnjih tednih, ko so turške sledi razkrile gnusen umor novinarja Džamala Hašodžija na konzulatu Savdske Arabije v Istanbulu, lahko zazdelo, da Turčija vendarle nekaj da na svobodo tiska in dobrobit novinarjev (in novinarstva). Toda resnica bi bila težko drugačna in dvoličnost turških oblasti očitnejša.

Nekaj dejstev. V Turčiji je zaprtih največ novinarjev na svetu. Z naskokom. Po podatkih nevladne organizacije Stockholm Center for Freedom (SCF) je bilo 7. oktobra v turških zaporih in priporih 237 novinarjev in medijskih delavcev. Od teh je 169 čakalo na sojenje, 68 pa je že bilo obsojenih in v zaporih večinoma služijo zelo visoke kazni.

Trenutno je tam odprtih še 148 nalogov za aretacijo novinarjev, ki so pobegnili iz države, ali pa se, za zdaj, v domovini uspešno skrivajo pred roko avtoritarnega turškega pravosodja, podizvajalca politike predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Po podatkih komiteja za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists, CPJ) je bilo leta 2017 po svetu zaprtih 262 novinarjev – od teh 73 v Turčiji. Leta 2016 – v letu propadlega poskusa vojaškega državnega udara – so po podatkih CPJ v Turčiji zaprli 81 novinarjev.
 

Slabo očiščeno ogledalo

Na svetovni lestvici mednarodne svobode tiska (World Press Freedom Index) Turčija zaseda 157. mesto izmed 180 držav. Savdska Arabija, ki je z razkosanjem Džamala Hašodžija vzpostavila »nove standarde« brutalnosti, je na »presenetljivo visokem« 169. mestu. Dovolj blizu, da bi se morala Ankara in Riad glede odnosov do novinarstva in svobode tiska vsaj za malenkost bolje razumeti. Da ne bo pomote: ko Erdoğan govori o brutalnosti savdskega dvora, stoji pred slabo očiščenim ogledalom.



Veliki obračun turških oblasti z mediji se ni začel po propadlem poskusu vojaškega državnega udara sredi julija 2016 in posledični razglasitvi izrednih razmer. Sistematičen obračun z novinarji – in civilno družbo – se je začel vsaj tri leta prej, ko je policija najprej nasilno razgnala desettisoče protestnikov iz istanbulskega parka Gezi in trga Taksim. Propadli puč je bil idealen alibi za silovit pospešek čistkam, v katerih so oblasti priprle ali zaprle 142.000 ljudi. Več kot 170.000 ljudi je izgubilo službo. Med njimi je bilo več deset tisoč vojakov, policistov, učiteljev, profesorjev, sodnikov, zdravnikov, državnih uradnikov, akademikov, odvetnikov … Oblasti so zaprle 189 medijskih hiš – tako rekoč vse kritične časopise, televizijske in radijske postaje in spletne medije. Turška sodišča so med drugim obtožila novinarje – in številne obsodila – sodelovanja z domnevnim organizatorjem puča Fethullahom Gülenom in njegovim gibanjem Feto, povezav s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK), terorističnih aktivnosti, zarotništva, (vele)izdajstva …

Podobno kot so EU in ZDA taktično molčale v času puča in računale na Erdoğanov padec, kar je turškega predsednika dokončno odvrnilo od »zahodne agende«, so EU in ZDA molčale tudi ob pogromu nad turškimi novinarji. Zato je bil – kruto, a žal resnično – primer razkosanega novinarja Džamala Hašodžija zahodnemu svetu in turškemu avtokratu kot naročen. Ker novinarje zapira in ubija nekdo drug, mar ne?