Ameriška diplomatska čistilna akcija

New York – Ameriški prvi diplomat Mike Pompeo na morda najtežji poti v karieri prepričuje arabske zaveznike, da predsednik supersile ni obrnil hrbta regiji. John Bolton pa je odpravljal zmedo, ki jo je povzročilo nenadno oznanilo Donalda Trumpa o ameriškem hitrem umiku iz Sirije.

Ameriškemu predsedniku, ki je še pred prihodom v Belo hišo napovedoval čudežni recept za mir na Bližnjem vzhodu, je uspelo ravno nasprotno, najbolj nemirno območje na svetu je spremenil v še bolj nerešljivo diplomatsko uganko. ZDA so se desetletja diplomatsko, obveščevalno in vojaško vmešavale v območje, na katerem je večina svetovnih zalog nafte, in pomagale skuhati sedanjo geopolitično godljo. Vendar desetletja politične menjave v Washingtonu niso bistveno vplivala na ameriško bližnjevzhodno politiko. Od januarja 2017 Trumpove odločitve presenečajo njegovo stranko, osupljajo zaveznike, pri zunanjepolitičnih analitikih pa povzročajo težavno iskanje smisla.

Od selitve ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem, prek izstopa iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom, do nenadne napovedi umika iz Sirije je majal temelje ameriškega delovanja v regiji in deloval na način, ki je po oceni analitikov sprt z logiko in mu manjka jasnosti. Po mnenju nekaterih Trumpova strategija sledi predhodniku Baracku Obami in njegovim zamislim o zmanjševanju ameriške vojaške navzočnosti. Po besedah Richarda Haasa, predsednika mnenjske organizacije Svet za zunanje odnose, so Trumpove odločitve odmev Obamove strategije. Tudi vplivni republikanski senator Lindsey Graham je odločitev o hitrem umiku iz Sirije označil za »napako v Obamovem slogu«, pri čemer je namigoval na umik iz Iraka, ki je povzročil varnostni vakuum in prispeval k hitremu vzponu Islamske države.
 

Vsakodnevni preobrati

Po napovedih je Pompeova osemdnevna turneja od Jordanije prek Egipta, Bahrajna, Katarja, Savdske Arabije, Omana in Kuvajta toliko kot tešenju zaveznic namenjena vzpostavljanju kontrasta s predhodnikom. To naj bi jutri simbolično naredil v Kairu, prizorišču slovitega Obamovega nagovora leta 2009, v katerem je ameriški predsednik s srednjim imenom Hussein poskusil prepričati muslimanski svet, da ZDA ne bijejo verske vojne, ter po letih spopadov in nezaupanja govoril o človekovih pravicah in splošnih vrednotah ter vzpostavljanju demokracije. Če je prvi temnopolti predsednik priznal ameriške napake, vključno z materjo bližnjevzhodnih herezij, podporo državnemu udaru v Iranu leta 1953, in Teheranu ponudil oljčno vejico, ima njegov naslednik drugačne ambicije. Pompeo naj bi jutri znova zavrnil Obamovo iskanje skupnih točk z Iranom in hkrati poskusil prepričati navzoče, da ima Trump najboljše namene za Bližnji vzhod.

Vprašanje je, ali kdo sploh še verjame glasnikom nepredvidljivega predsednika. Svetovalec za nacionalno varnost Bolton je konec tedna prepričeval zaveznike, da ameriškega umika iz Sirije ne bo, dokler Islamska država ne bo poražena, iranske sile pa bodo zapustile državo. Toda v ponedeljek je Trump ponovno zagotovil, da bo ameriški umik potekal s »primerno hitrostjo« in da ima še vedno v mislih hiter odhod. Prejšnji teden mu je ušlo, da lahko Iran »v Siriji počne, kar hoče«, zbodljaj v srce Boltonovih in Pompeovih prizadevanj. Ob nenehnih preobratih v Beli hiši so kritiki zatrdili, da zunanji minister ne more trditi, da govori v predsednikovem imenu. »En dan smo v Siriji na dolgi rok in nasprotujemo Iranu, naslednji dan se umikamo in mu dajemo proste roke,« je ugotovil Ilan Goldenberg, nekdanji Obamov svetovalec.

Zagovorniki vlade so zatrdili, da je zunanji minister najbolj zanesljiv glasnik predsednikovih namenov, »Pompeo je eden izmed redkih članov vlade, ki lahko učinkovito prenaša Trumpove želje. Imata trden odnos in Trumpa ne prehiteva pri posameznih temah,« je zatrdil Mark Dubowitz iz konservativne mnenjske organizacije Ustanova za obrambo demokracije.
 

Taktika brez strategije

Napoved o umiku iz Sirije naj bi prišla sredi Trumpovega telefonskega pogovora s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, ko naj bi Trump na vprašanje, zakaj so ZDA še vedno v Siriji, odgovoril: »Veste kaj? Vaša je. Jaz odhajam.« Tudi Obama, ki je z zasukom k Aziji hotel ameriško zunanjepolitično osredotočenost z Bližnjega premakniti na Daljni vzhod, je razmišljal o prevalitvi bremen nemirne regije na ameriške lokalne zaveznice, kot sta Izrael in Savdska Arabija. Po besedah zgodovinarja Jamesa Gelvina je bil njegov namen stabilizirati in umiriti regijo, ne pa je vreči s tečajev. Arabska pomlad, nejevolja zaveznic in nerodni prijemi so iztirili njegovo strategijo, Trump pa nima strategije, pač pa nenadne vzgibe. Gelvin je dejal, da je to ključna razlika med predsednikoma, in opozoril na vojaško modrost, da je »strategija brez taktike najpočasnejša pot do zmage, taktika brez strategije pa hrup pred porazom«.