Tiskane izdaje
Ameriški zunanji minister je v Savdski Arabiji sedel nasproti Mohamedu bin Salmanu, prestolonasledniku, ki naj bi bil odgovoren za surov umor savdskega oporečnika Džamala Hašodžija v Turčiji. Bin Salman je hkrati de facto vladar največje zalivske monarhije, zato je Pompeo poskusil izvajati diplomatsko vrvohodstvo, ko je na eni strani pritiskal na dvor zaradi Hašodžijeve smrti in na drugi utrjeval vezi z najpomembnejšo arabsko zaveznico. Odnosi med državama so napeti, saj kongres zahteva odgovornost princa, ki je po mnenju obveščevalne agencije Cia najverjetnejši naročnik umora na savdskem konzulatu v Istanbulu. Toda za Belo hišo so pomembnejši skupni boj proti Iranu in obljube o velikih nakupih ameriškega orožja.
Ameriška politika na Bližnjem vzhodu se nevarno bliža novi vojni.
Iran postaja nevarna obsedenost sedanje vlade, zlasti ker v njej skoraj ni več treznih glav, ki so mirile skrajne zamisli. Tako naj bi svetovalec za nacionalno varnost John Bolton septembra zahteval od Pentagona, naj pripravi načrte za napad na državo, kar naj bi vznemirilo mnoge na obrambnem in zunanjem ministrstvu. Zahteva je prišla po dveh bombnih napadih z Iranom povezanih skupin v bližino ameriških diplomatskih predstavništev, toda ker ni bilo žrtev ali večje škode, je tak odziv neobičajen in pretiran. Bolton je večkrat izrazil željo po zamenjavi režima v Teheranu, s Pompeom, ki je prav tako perzijski jastreb, sta zaslužna za zelo agresivno ameriško zunanjo politiko do Irana, vključno z ameriškim odstopom od mednarodnega jedrskega sporazuma s Teheranom.Turški zaplet
Bela hiša bi se umaknila iz Sirije, hkrati čedalje bolj krepi pritisk na Iran.
Po pisanju New York Timesa se v Pentagonu krepijo strahovi, da bi Bolton lahko potisnil ZDA v vojaški spopad z Iranom, zlasti po odhodu obrambnega ministra Jamesa Mattisa, ki je bil doslej zaslužen za umiranje najagresivnejših pobud v Beli hiši. Minister je odstopil po Trumpovi nenadni odločitvi, da bo umaknil iz Sirije ameriške vojake, kar je presenetilo ameriški vojaški in diplomatski vrh ter povzročilo osuplost po svetu. Predsednik se je znašel v težavnem položaju, saj noče požreti besede, hkrati je jasno, da bi to, če bi se uresničilo, povzročilo še večji kaos v regiji ter predvsem koristilo Iranu in njegovemu utrjevanju strateške povezave s šiitskim Hezbolahom.Trumpu je v nedeljo uspelo še bolj razgreti razmere, ko je v sporočilu prek twitterja zagrozil Turčiji, vojaški zaveznici z drugo največjo vojsko v zvezi Nato, da jo bo »gospodarsko uničil«, če bo napadla sirske Kurde. Ankara že leta zatira želje turških Kurdov po avtonomiji, Kurdsko delavsko stranko so razglasili za teroristično organizacijo, tesno povezano s sirskimi Kurdi.
Trump grozi tudi Turčiji, poglablja se težaven odnos z zaveznico.
Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu je včeraj po pričakovanjih dejal, da jih takšne grožnje ne bodo prestrašile ter da se »strateški zvezniki ne pogovarjajo prek twitterja«. Odnosi med državama so že nekaj časa na nizki ravni, diplomaciji pa še nista pokrpali niti zapleta iz prejšnjega tedna, ko je predsednik Recep Tayyip Erdoğan zavrnil sprejem Boltona, ko je ta dejal, da je pogoj za ameriški umik iz Sirije dogovor o zaščiti tamkajšnjih Kurdov.
Strateška zmeda
Bela hiša neprestano podira prizadevanje ameriškega diplomatskega aparata, zmeda, ki jo ustvarja Trump, pa še zapleta že tako zapleten položaj. Pompeova turneja v regiji ni prinesla olajšanja, njegov govor v Kairu pa je predvsem razkril, da sedanja oblast nima strategije za Bližnji vzhod oziroma da je ta popolna zmeda, sestavljena iz nasprotujočih si stališč ter nenadnih odločitev voditelja, ki temeljijo na občutkih, ne na trezni presoji.
