Ančko je rešil prvi domači respirator

Inženirji in zdravniki so se povezali in v kratkem času dokazali, da slovensko znanje ni od muh.

Objavljeno
18. april 2020 17.15
Posodobljeno
18. april 2020 17.15
Najprej so vse tri prototipe respiratorjev preizkusili v simulacijskem centru ljubljanskega UKC. Foto UKCL
»Zdravniki smo pred začetkom epidemije spremljali, kaj se dogaja po svetu. Največja težava Italije je bilo pomanjkanje respiratorjev in kisika. To bi se gotovo zgodilo tudi pri nas, če ne bi bili uvedeni tako strogi ukrepi. Poklical sem inženirja Janeza Pirca. Inženirji in zdravniki smo se povezali in čez pičla dva tedna je simulacijska lutka Ančka po zaslugi prvega slovenskega pandemskega respiratorja zadihala in preživela,« pripoveduje kirurg Matevž Tomaževič s kliničnega oddelka za travmatologijo na ljubljanskem UKC.
 
Ob izbruhu epidemije na začetku marca respiratorjev ni bilo dobiti nikjer. Zanje so si prizadevale vse države, zdravniki pa so bili iz dneva v dan v večji stiski, saj bi se jim lahko zgodilo, da bi jim bolniki umirali pred očmi, pa jim ne bi mogli pomagati.

Zakaj ne bi natisnili 3D-respiratorja, me je vprašal kolega travmatolog, ko smo se ubadali z vprašanjem, kje dobiti respiratorje. V Sloveniji jih je bilo od 180 do 200, kar komaj zadostuje v običajnih razmerah, kaj šele med epidemijo covida-19, bolezni, pri kateri je poglavitna težava dihanje. Natisniti je mogoče le ogrodje, bistvo vsega, to je računalniški sistem in program, pa bi morali narediti inženirji,« pojasni Tomaževič.
 

Le teden dni za razvoj respiratorja


Janez Pirc, elektroinženir, ki ga je Tomaževič poklical in vprašal, ali bi znal narediti respirator, se je takoj odzval.

image
Janez Pirc, oče prvega slovenskega pandemskega respiratorja, ob novi napravi. Foto Milena Zupanič


»Ko sem brskal po internetu, sem menil, da je to zame prevelik izziv. Zmoglo bi ga kakšno dobro slovensko podjetje, kot je Fotona, sem pomislil in že naslednji dan imel sestanek z upravo na to temo,« pripoveduje Pirc, ki je sicer zaposlen na razvojnem oddelku Fotone. To je specializirano podjetje za lasersko medicinsko opremo. Izkazalo se je, da Fotona ni zainteresirana za razvoj respiratorja. So bili razočarani?

Tomaževič pravi, da razume direktorja Fotone.

»Respirator je aparat prve varnostne stopnje, saj rešuje človeška življenja. Potrebni so dolgotrajni postopki, da se naprava preizkusi, preden dobi certifikat, da ustreza celi vrsti zahtev, in lahko gre v proizvodnjo. Zato smo prošnjo, da bi sodelovali z inženirji in poskušali narediti pandemski respirator, torej tak, ki bi ga uporabljali v nuji, naslovili na UKC.

Inženirjem smo predstavili osnovne zahteve, ki bi jih moral aparat izpolnjevati: rok izdelave teden dni, v drugem tednu pa proizvodnja prvih sto respiratorjev. Le tako bi bili po dveh tednih pripravljeni na porast kritično bolnih, kot so napovedovali epidemiologi. Ukrepov ni bilo takrat še nobenih, grozilo je najhujše,« se spominja Tomaževič.

V naslednjih dveh tednih so dokazali, da se lahko v Sloveniji zanesemo na lastno znanje in delo in da je v znanost in razvoj vredno vlagati.
 

Vsa podjetja in strokovnjaki so bili pripravljeni sodelovati


Naloga je bila izjemno zahtevna. Pirc se je kot projektni vodja, ki ima znanje o razvoju medicinske opreme kot le malokdo pri nas, lotil iskanja sodelavcev, načrtovanja naprave, iskanja sestavnih delov, razvoja. Kratek rok za razvoj naprave, ki je nihče v Sloveniji ni še nikoli izdeloval, je spodbudil željo po sodelovanju pri mnogih inženirjih, računalničarjih, zdravnikih.

Vsi so hoteli pomagati, sodelovati, narediti nekaj dobrega. Nihče ni spraševal po denarju, pogodbah o delu, material so kupovali s svojim denarjem, samo da bi bil respirator pravi čas nared za pomoč bolnikom. Pirc pravi, da mu je podjetje Fotona, čeprav se ni odločilo za projekt, ves čas stalo ob strani: »Dali so mi na voljo ves material, vse svoje rešitve in moj čas ter čas mojih sodelavcev – v tistih dneh nam ni bilo treba delati drugih stvari za službo.«

Tako so se odzvala tudi druga podjetja. »Ko sem na primer klical direktorja Domela, da potrebujemo turbino, mi je skupaj z njo poslal še inženirja Matevža Malija. To so neprecenljive geste,« poudarja Pirc.

V naslednjih dneh se je naslanjal na najožje sodelavce, ki so bistveno pripomogli k razvoju respiratorja: Tomaža Laha, Miho Pretnarja, Gorazda Rosbacha, Klemna Povšiča, Lojzeta Zadnikarja, Roka Kimovca in Matevža Malija. Vsi skupaj so vložili v projekt 875 ur svojega dela in dobrih 2200 evrov. Največ, kar 320 ur, je delal vodja Janez Pirc.

875
ur dela je bilo vloženega v razvoj prvega slovenskega pandemskega respiratorja


Projekt se je odvijal z veliko naglico. Po samo osmih dneh od prve ideje so prvič predstavili delujoč respirator, kar je velik dosežek, saj se nihče od njih nikoli srečal z respiratorjem.

»Delali smo od jutra do večera, kdaj tudi pozno v noč. Postopki, ki v običajnih razmerah trajajo v vsakem podjetju nekaj dni ali celo tednov, so tukaj šli skozi v nekaj urah ali enem dnevu,« pripoveduje Pirc.

Njihovo delo je oteževalo dejstvo, da so bile krizne razmere. Prav vse materiale so morali najti na slovenskih tleh, saj zaradi zaprtih meja uvoz ni bil mogoč. Celo domače trgovine s tehniškim blagom so bile zaprte.

Virus bi se lahko razširil tudi med njimi, zato so bili pri sodelovanju skrajno previdni, nenehno so si razkuževali roke, si nadevali maske.

Škoda jim je bilo vsake ure, ki je šla v nič. »Kupovali smo lahko le po spletu. V Trzinu sem hotel prevzeti blago. Samo skozi vrata bi ga moral trgovec poriniti, a se je strogo držal navodil in poslal paket po pošti,« je bil takrat nesrečen Pirc, saj je izgubil pol dneva. Marsikdaj so morali tudi improvizirati. »Potrebovali smo meh za vpihovanje zraka. Kje ga najti? Sodelavec se je spomnil proizvajalca harmonik in smo vgradili meh za manjšo harmoniko,« pripoveduje.
 

Po dveh tednih aparat oživil Ančko


Respirator je že čez nekaj dni začel dobivati konkretno obliko na Pirčevem domu na Rudniku v Ljubljani, v le nekaj kvadratnih metrov veliki sobici, ki jo uporablja kot delavnico. »Prvi slovenski respirator je v resnici garažni izdelek,« se nasmeji.

Ves čas so tesno sodelovali z zdravniki kliničnega centra. »Odzivnost UKC je bila neverjetna. Največ nas je naučil anesteziolog Mihael Jožef Gradišek. Zdaj smo pravi specialisti za respiratorje,« pravi Pirc, ki pred projektom respiratorja ni še nikoli videl v živo.

Po predstavitvi v simulacijskem centru UKC zgolj teden dni po prvi pobudi so bili zdravniki navdušeni. Zadnji dan marca je bilo prvo testiranje.

image
Lutka Ančka je s pomočjo prvega domačega respiratorja v simulacijskem centru UKC zadihala in preživela covid-19. Foto arhiv Janeza Pirca


»Na lutki Ančki smo simulirali hudo obliko covida-19 in druga, še bolj zapletena stanja. S pomočjo prvega slovenskega pandemskega respiratorja je zadihala in preživela,« je povedal Matevž Tomaževič.

Zdravniki so nato predlagali niz izboljšav in Pirčeva skupina jih je v naslednjem tednu večino odpravila.

Hkrati s Pirčevo skupino sta se razvoja respiratorja lotili še dve: skupina podjetja Lotrič Meroslovje v okviru tehnološkega parka, s katero je tesno sodeloval zdravnik Andriy Grynyuk, in skupina na elektrotehniški fakulteti pod vodstvom prof. Marka Topiča, s katero je sodeloval zdravnik Bojan Kontestabile. Čeprav so šle vsaka po drugačni poti in z lastnimi rešitvami, so med seboj tudi sodelovale, kar je zelo redko in vsekakor vredno pohvale.
 

Največje priznanje: samega sebe bi zdravnik priključil na domač respirator


Na drugem testiranju, ki je bilo 10. aprila, so tako predstavili že tri prototipe respiratorjev in vsak po svoje so se dobro odrezali.

»Vsak od zdravnikov, ki smo sodelovali pri testiranju, je izjavil, da bi samega sebe priključil na vse tri slovenske prototipe respiratorjev, če bi bilo treba. To je največje priznanje slovenskemu znanju,« pravi kirurg Tomaževič.

Ali bomo začeli v Sloveniji proizvajati respiratorje in postali v tem smislu samopreskrbni?

Trenutno ni nuje po proizvodnji, saj se je epidemija zaradi strogih ukrepov umirila. Zdravniki smo zato, ker imamo tudi domače prototipe, bolj mirni. Če bi se ljudje začeli obnašati drugače in bi se epidemija znova okrepila, vemo, da lahko v tednu dni zaženejo proizvodnjo domačih respiratorjev,« sklene Matevž Tomaževič.