Bo ekologija končno prva tema? 

Strokovno nas pred podnebnimi spremembami svarijo že desetletja, politično se naredi premalo. Namesto da bi predvsem ekologija narekovala novodobno gospodarstvo, je smer obratna: stari ekonomski pristopi naprej diktirajo bolj kot ne vse na Zemlji. Zato ta zmeraj bolj besni, zaradi tega je pred nedavnim odstopil »nemočni« francoski minister za ekološko in solidarnostno tradicijo Nicolas Hulot in zato se je pred dnevi v Franciji dvesto javnih oseb podpisalo pod apel, da je nujno rešiti planet. Bo danes imenovanemu novemu okoljskemu ministru Françoisu de Rugyju uspelo postaviti v ospredje skrb za okolje?

Ekološki poziv, ki sta ga zdaj zagnala igralka Juliette Binoche in astrofizik Aurélien Barrau, so poimenovali »največji izziv v zgodovini človeštva« in ga objavili v Le Mondu, med dvestoterico podpisnikov pa so številna znana imena, denimo Isabelle Adjani, Alain Delon, Marion Cotillard, Patti Smith, Pedro Almodóvar, Charles Aznavour in drugi. Kakor opozarjajo, podnebne spremembe zahtevajo takojšnje in odločno politično ukrepanje, saj je očitno, da bo strahotnih kataklizem vedno več.



Razmere, v katerih se je znašlo človeštvo in večina živih bitij, so kritične, in vendar, so pripisali, (menda) »še ni prepozno, da bi se izognili najhujšemu«; če se bo le nemudoma zganila politika. Če pa odločevalci ekološkega boja ne bodo bíli »prioritetno«, »daleč od lobijev« in z ukrepi, ki ne bodo nujno »priljubljeni«, potem niso »ne verodostojni ne resni«. »Gre za vprašanje preživetja, tega pa ni mogoče obravnavati kot drugotne teme. Številne druge bitke so legitimne. A če bomo izgubili ekološki boj, niti preostalih ne bomo več mogli bojevati.«

Od sabljačice k plavalki

In kaj pravi francoski predsednik Emmanuel Macron? Po odstopu v javnosti nadvse priljubljenega ministra Nicolasa Hulota prejšnji torek si je vzel čas za premislek, nato pa danes za ministra za ekološko in solidarnostno tranzicijo vendarle imenoval predsednika narodne skupščine Françoisa de Rugyja – in tako že tretjič v svojem mandatu premešal vladne pozicije. Pred tem ni manjkalo špekulacij, da bi lahko okoljski stolček zasedel prepoznavni (evropski) ekologist​ in eden ključnih obrazov »maja 68« Daniel Cohn-Bendit, ki pa je predsednikovo ponudbo prijazno zavrnil.

Ob prav tako omenjanem de Rugyju so bila v obtoku še določena druga imena, od Laurence Tubiana, nekdanje pogajalke Francije na pariškem podnebnem vrhu COP21, do Pascala Canfina, predsednika WWF Francija ter še nekdanje Sarkozyjeve ministrice Chantal Jouanno in poslanke Barbare Pompili. A še preden je danes javnost dobila odgovor na vprašanje, kdo bo novi minister za ekologijo, je »iz zasebnih razlogov« odstopila ministrica za šport, nekdanja sabljačica in dvakratna olimpijska prvakinja Laura Flessel. Ni nepomembno, da je Flesselova, kakor so poudarili pri Le Mondu, prav tako kot Hulot izšla iz civilne družbe in je bila kakor on priljubljena v javnosti. Po novem bo športno ministrstvo vodila plavalka Roxana Maracineanu.

Ambiciozen in stabilen

O dosedanjem predsedniku narodne skupščine, poslancu (iz Loire-Atlantique) Françoisu de Rugyju pišejo, da obvlada okoljsko problematiko, saj se je, preden je v začetku lanskega leta prestopil v macronizem, kakih 25 let angažiral v taboru Zelenih oziroma v stranki Evropa Ekologija-Zeleni (EELV).

Medtem ko se je zvezdniški Hulot pokazal za precej muhastega in, kakor ga je v nedavnem intervjuju za Delo opisal politolog Laurent Jeanpierre, za prevelikega individualista, pričakujejo od manj znanega 44-letnega De Rugyja več politične zrelosti in dolgoročne trdnosti. Obljublja ju tudi sam, kakor se, nadvse premočrtno ambiciozen (v preteklosti se je preizkusil še kot podžupan Nantesa, denimo), menda zaveda, da prevzema enega najbolj zahtevnih ministrskih položajev. Bo deloval predvsem tehnokratsko ali razume ter ima moralo, moč in prave povezave, da bo, kot poziva dvesto podpisnikov apela, »rešil planet«?

Slaba podoba v javnosti

Predsedniku Emmanuelu Macronu, od katerega mnogi pričakujejo nemalo politične modernosti: tudi v pomenu poudarjene okoljske občutljivosti, med tem zdržema pada podpora. Po aferi Benalla, v katero se je letošnje poletje pogrezal z nekdanjim varnostnikom Alexandrom Benallajem (ki je presegel svoja pooblastila), nista dobro znamenje niti nedavna ministrska odstopa in zamenjave v vladi. Zato ga po zadnji raziskavi Francoskega inštituta za javno mnenje (IFOP) podpira samo še 31 odstotkov Francozov, kar je po 16 mesecih vodenja države v primerjavi z nič kaj priljubljenim predhodnikom Françoisom Hollandom še za odstotek manj. Morda pa bi Macrona pred strmim padanjem naklonjenosti lahko »rešili« iskreni boji – za okolje.