Macronizem v nemirnih vodah

Ekologija se zdi ključno področje našega časa, zato so odstopi okoljskih ministrov gotovo delikatna poteza. Pod francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom je pred kratkim odneslo že drugega ministra za ekološko tranzicijo in solidarnost zapored: lani je odstopil priljubljeni in karizmatični Nicolas Hulot, pred kratkim je moral oditi François de Rugy.

Prvega je, recimo tako, odgnala vélika tema: domnevna nemoč zavrteti Francijo onkraj lobijev ekološko naprej, drugi se je spotaknil ob »kupčku« javnega denarja, ki ga je menda neprimerno zapravljal. Medtem ko zdaj trdi, da je nedolžen, nejeverna javnost dvomi, češ, 45-letni politik samo zagovarja stare prakse, problematično netransparentne.

Škandal so zagnali na spletišču Mediapart, kjer so pred kratkim razkrili, da je de Rugy med oktobrom 2017 in junijem 2018, ko je bil še predsednik narodne skupščine, organiziral zasebne večerje – za prijatelje, z javnim denarjem in v rezidenci, ki mu je pripadala kot prvemu človeku narodne skupščine (zgradba de Lassay). Čeprav se je sprva branil, češ, sprejemi so bili profesionalni, imajo novinarji menda dovolj materiala, da so ga postavili na laž, kakor so poskušali po drugi strani v narodni skupščini zadušiti afero z internim poročilom, v prid ministru pripravljenim in zaključenim pod taktirko macronistov, in podobno so preiskavo njemu v bran sklenili v poročilu vlade.

Niti za hip nepošten

Ni jim nujno uspelo, vsaj v očeh jezne javnosti ne, kajti, kot francoski mediji še naprej bijejo plat zvona, menda se ni vse končalo le pri jastogih in pregrešno dragem šampanjcu, ampak se je snežna kepa ministrovih grehov močno odebelila. Po svoje bizarne podrobnosti razkrivajo, da je porabil na desetine proračunskih evrov (skoraj 65.000) za obnovo stanovanja, ki mu je od septembra 2018 do tega meseca pripadalo po ministrski funkciji, in 17.000 evrov samo za garderobni prostor, na račun državljanov pa si je menda privoščil tudi vrtoglavo drage osebne predmete, kot je fen za 500 evrov, pa tri voznike namesto dveh.



De Rugy je resda takoj odstopil, a se še naprej brani, da je nedolžen: ker da ni zločina, ne bo niti kazni, tudi javnega linča ne bi smelo biti. V torek je v slogu »poštenjaka, ki je žrtev uničujočih medijev«, nastopil v televizijskem dnevniku France 2 in zagovarjal svojo čistost, sklicujoč se na omenjeni poročili vlade in narodne skupščine, v katerih so ga oprali krivde. »Nikoli nisem niti za hip pomislil, da ne bi mogel dokazati svoje poštenosti.«

Preveč revnih, da bi bil bogatin politik

Medtem ko so mediji vzeli pod drobnogled račune »zapravljivega« nekdanjega ministra in ocenjujejo, ali je ta stol morda stal preveč in ona miza primerno malo, pa kako je s parketom in obnovo kopalnice, je macronizem notranjepolitično znova zaplul v nemirne vode: lani približno ob tem času je izbruhnila afera Benalla, s katero si je predsednik Macron močno omadeževal ugled.

V poletnih vročinskih valovih je resda pričakovati, da bodo prav tako protestniški rumeni jopiči bolj kot ne dopustniško mirni, a neredki so prepričani, da bo francoska jesen spet razburkana – zato ker politika, kljub pomlajenosti macronistične garniture, menda noče odpraviti starih koruptivnih praks in končno zaviti v transparentne nove čase resničnega poštenja. Prava poštenost nastopi, ko politik in rumeni jopič delata skupaj, tesno drug za drugega, in prav tako finančno zmerno.

V Franciji je preveč revežev: skoraj devet milijonov jih je, da bi se politik lahko vedel kot bogatin.