Tiskane izdaje
Po treh omizjih so predstavniki opozicije ugotovili, da samo zapravljajo dragoceni čas. Ker oblast ni pokazala pripravljenosti, da izpolni zahteve protestnikov o volilnih pogojih, je združena opozicija v Zvezi za Srbijo (SZS) pripisala vso odgovornost za poglabljanje politične krize režimu srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Predsednik Demokratske stranke Zoran Lutovac je ocenil, da je dialog brez cilja nesmiseln.
»Režimska in prava opozicija«
Namesto iskanja kompromisne rešitve je vsaka stran poskušala le pridobiti čim večjo korist zase. Vučić je z vstopom v dialog poskušal še bolj razdeliti in razbiti neželeno opozicijo, ker že ima svojo opozicijo, ki mu omogoča utrditi legitimnost in zmago na volitvah. Dialog je nadomestil mrtve množične protivladne proteste, ker je opozicija izgubila vzvode za pritisk na oblast, režim pa je lahko pokazal zahodnim partnerjem, kako je demokratičen.
Vučićeva oblast temelji na obljubah, ki jih večinoma ne izpolni. Na koncu si bo opozicija sama kriva, ker ni ničesar dobila in si je le zagrenila življenje. Vučiću ni niti malo mar, ali bo večji del opozicije bojkotiral volitve ali ne. Po propadu dialoga lahko trdi, da je naredil vse, da bi uslišal njihove zahteve, opozicija pa ni dokazala, da je njegov avtokratski režim utemeljen na lažeh, korupciji in razbijanju institucij. Kilav bojkot ne bo resno pokvaril njegove zmage.
Za bojkot volitev se je odločila le Narodna stranka Vuka Jeremiča, Stranka svobode in pravičnosti Dragana Đilasa in Dveri Boška Obradovića pa še analizirata rezultate dialoga z vladajočo Srbsko napredno stranko (SNS) na okroglih mizah. Đilas in Obradović sta odločitev za bojkot volitev, ki ne zagotavljajo poštenih pogojev vsem tekmecem, prepustila članstvu. V dilemi je tudi Gibanje svobodnih državljanov Sergeja Trifunovića, ki ima vse možnosti, da prestopi parlamentarni prag. Predsednik Nove stranke Zoran Živković se bo odločil, ko bodo razpisane volitve.
Na zapleteni politični sceni se opozicija deli na Vučićevo in pravo opozicijo. V prvo uvrščajo predvsem Srbsko radikalno stranko Vojislava Šešlja, Liberalno demokratsko stranko Čedomirja Jovanovića in Ligo socialdemokratov Vojvodine Nenada Čanka. Tu so še manjše stranke in neodvisni poslanci, ki so pripravljeni paktirati s SZS. Dosedanje volitve je zaznamovala tudi skoraj polovica abstinentov. Ti se lahko odločijo, da bodo z neudeležbo ali z glasovanjem za stranke, ki ne bodo bojkotirale volitev, kaznovali razdeljeno opozicijo. Bojkot volitev lahko poveča ali požre število abstinentov.
Stabilnost in kosovsko vprašanje
Postavlja se vprašanje, kdo bo na volitvah predstavljal nezadovoljne državljane. Njihov poziv na bojkot volitev ni naletel na pričakovan odziv tudi zato, ker se z njimi sprehajajo tudi nasprotniki bojkota. Ker protestniki proti strahovladi režima »Eden od petih milijonov« ne verjamejo, da bo Vučić ugodil njihovim zahtevam, je zanje sporazum SZS z narodom drugotnega pomena.
Ker si je Vučić prilastil vse državne institucije in nacionalne medije, ustoličil enostrankarski sistem in razvrednotil demokratične vrednote v družbi, nima potrebe po pogajanjih. Pod plaščem državnih obveznosti uspešno skrbi tudi za lastno promocijo in promocijo vladajoče SNS. Pravi naslov za dialog ni Vučić, temveč Washington, Berlin in Bruselj, ki lahko odločijo o tem, kako dolgo ga bodo pustili na oblasti.
Volitve bodo odgovorile tudi na vprašanje, kakšno legitimnost bodo zagotovile prihodnjim potezam Beograda na Kosovu. Zahod je proti bojkotu volitev, ker navija za ohranitev legitimnosti parlamenta zaradi kosovskih odločitev. Če bodo volitve po zaslugi lažne ali prave opozicije legitimne, bi lahko vladajoča koalicija zaradi manjše udeležbe dosegla dvetretjinsko večino, kar bi lahko odprlo pot za rešitev kosovskega vprašanja. Zahod je očitno pripravljen podpirati stabilokracijo, dokler Beograd ne izpolni njegovih pričakovanj o Kosovu.
