Kosovo je ameriški projekt na Balkanu. Američani ga doživljajo kot najuspešnejše vojaško posredovanje, saj niso imeli izgub. Ker vojaški poseg s stališča mednarodnega prava ni bil upravičen, ne bodo dovolili, da bi nujna »humanitarna intervencija« postala slab zgled, kot to velja za napade na druge suverene države. V zgodovino se je tako ali tako že zapisala kot začetek razgradnje mednarodnega prava.
Washington je spodbudil in priznal neodvisnost Kosova. Bela hiša svoje politike ne bo spremenila. Tudi ne po zaslugi nepredvidljivega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ni pa izključeno, da bo Trump v prihajajočem volilnem letu poskušal pritisniti na Beograd in Prištino, naj skleneta dogovor, da bi pokazal demokratom, kako je mogoče rešiti problem, ki ga njim ni uspelo v dveh desetletjih. Če bo njegova administracija ocenila, da se bo zgodba izšla, bi lahko izkoristil Kosovo kot obliž za druge mednarodne spodrsljaje.
Kosovskega gordijskega vozla ni mogoče presekati brez aktivne vloge ali soglasja ZDA kot največje zaveznice Prištine. V tem kontekstu je preboj v srbsko-albanskih odnosih bolj kot od predčasnih kosovskih in rednih srbskih odvisen od ameriških predsedniških volitev. Res je tudi, da normalizacija odnosov med sprtima stranema ni mogoča brez Beograda, ki še naprej lahko računa na podporo Moskve. Srbsko politiko na Kosovu je podprl tudi ruski vojaški vrh. Rusija odkrito posega v interese Nata na Balkanu. To se kaže tudi v BiH, Črni gori in Makedoniji. Regija se čez noč lahko spremeni v krizno območje.
Celovit, pravno obvezujoč in politično vzdržen sporazum Srbije s Kosovom bo vsaj še letos ostal mrtva črka na papirju. Velik dosežek bi že bil, če bi glavni politični akterji v Beogradu in Prištini s pomočjo EU in ZDA pospravili nered, ki sta ga ustvarili sedanji oblasti. Tudi če bosta oblast ohranila srbski vožd Aleksandar Vučić in njegov kosovski kolega Hashim Thaçi. To velja predvsem za igračkanje z varnostjo, ki ogroža celotno regijo. Ni treba vložiti veliko truda, da začnejo »prašiči« izgubljati živce, kot je v Živalski farmi zapisal George Orwell.