»Diktatura odseva tudi v psihologiji naroda«

Skopje – Pet minut pred dvanajsto na obrazih ljudi v makedonski prestolnici ni mogoče razbrati, da bodo v nedeljo odločali o prihodnji poti države. Na ulicah ni okrepljenih enot policije, čeprav se vrh oblasti v teh dneh menda ne počuti niti malo varno.

Nasprotnikov referenduma na četrtkovem protestu ni bilo veliko več kot pacientov v čakalnici urgentnega centra. Nemara je bila to posledica odločitve pobudnikov shoda pred parlamentom, da v zadnjem trenutku odpovejo zborovanje, ker so se zbali izgredov. Po njihovih informacijah naj bi tajne službe v njihove vrste infiltrirale skrajneže, ki bi poskrbeli za incidente. Svet bi tako spet obkrožile slike nasilja kot na junijskem protestu proti podpisu dogovora z Grčijo.

Poljub za Natovo nalivno pero

Izgrede je izzvala peščica pripadnikov navijaških skupin, policija je uporabila solzivec in šokbombe, skupila pa jo je skoraj dvatisočglava množica mirnih protestnikov. Ker policija tokrat ni zaprla ulic za ves promet, je bilo takoj jasno, da bo protest izzvenel v prazno. Nekaj več kot sto protestnikov je pozivalo na bojkot referenduma in zahtevalo odstope. So pa bili zato nabito polni priljubljeni gostinski lokali, kjer se je mlado in staro brezskrbno zabavalo, tudi ob zvokih žive glasbe in repertoarja od Vardarja do Triglava.



Resnejše razprave je tako mogoče slišati le v staroselskih lokalih, kakršen je, na primer, Idadija. Prvi se strinjajo s predsednikom Gjorgejem Ivanovom, da bi glasovanje za spremembo imena pomenilo zgodovinski samomor, drugi pa mu zamerijo, ker kljub svoji široki razgledanosti podpira skrajno in ne zmerne desnice. Spet tretjim se zdi skrajno neutemeljeno, da je premier Zoran Zaev na srečanju z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom poljubil njegovo nalivno pero. Kot je bilo mogoče razbrati, so številne referendumske dileme preprosto rešili tako, da so sprejeli bolgarsko državljanstvo.



Zanimalo nas je, kako svojo podporo sporazumu o spremembi imena utemeljujejo zagovorniki, ki niso neposredno povezani z oblastjo. Zakaj bosta glasovala za sporazum, sta nam zaupala novinar skopskega radia in publicist Sveto Stanenov in znani menedžer vrste glasbenikov in kulturnikov Vladimir Mandičevski - Mande.

Proevropske sile so še zelo šibke

Stanenov podpira referendum, ker ocenjuje, da je to edina alternativa za Makedonijo. Ne gre le za vstop v EU in Nato, ki sta jamstvo za njeno ozemeljsko celovitost, ampak za veliko več. Stanenov je pojasnil, da so enajst let živeli v diktaturi, ki ni odevala le v gospodarstvu in politiki, ampak tudi v psihologiji naroda. Vrnili so se tri tisoč let v preteklost, namesto da bi se usmerili v prihodnost. Če so Hrvati v devetdesetih iskali svoje korenine pri Irancih, Srbi pa so se poistovetili z nebeškim narodom, so Makedonci šele v zadnjem desetletju začeli iskati svoje antične korenine.

Prevladovala sta strahovlada, ki so jo zaznamovali tudi politični zaporniki, ki jih že dolgo ni bilo, in ozračje strahu, ko so se vsi bali vseh. Politična elita je domoljubje in nacionalizem zlorabljala za ohranitev na oblasti. Posledica je bila gospodarska kriza, množično izseljevanje mladih in beg možganov. V zadnjih letih se je tako izselilo pol milijona Makedoncev in Albancev, ki v matični državi niso videli nobene perspektive.



Velik problem je generacija, ki je zrasla v teh razmerah, ker slepo verjame svojim političnim voditeljem. Po mnenju Stanenova je to ključni vzrok, da pozivi na bojkot referenduma niso naleteli na gluha ušesa in da vrh največje opozicijske stranke VMRO-DPMNE ni podprl grško-makedonskega sporazuma. Stanenov je ocenil, da so proevropske sile v državi še vedno zelo šibke. Če še pred tremi leti kot novinar v javnem servisu ni smel razmišljati z lastno glavo, se zdaj pretirava s svobodo govora. Težave so tudi s sistemom, ki se ni spremenil, kajti nova oblast je zamenjala le vodilne na odgovornih položajih, njihova podrejena struktura pa je ostala ista. To je tudi glavna zavora za razvoj Makedonije, je sklenil Stanenov.

Vrnitev k evroatlanstkim povezavam

Drama najbolj znanega makedonskega dramskega pisca Gorana Stefanovskega se imenuje Let na mestu. To je naslov, ki po mnenju Mandičevskega popolnoma ustreza razmeram v Makedoniji v zadnjega četrt stoletja. Če je bila Makedonija pred tem regionalni voditelj v procesu približevanja evroatlantskim povezam, je zdaj na repu integracijskega procesa. Mandičevski je prepričan, da bi pozitiven izid referenduma lahko spet spodbudil ta proces in vrnil državo na pravo pot integracije in gospodarskega preporoda ter zagotovil boljše življenjske pogoje vsem prebivalcem.

Mandičevski se zaveda, da odločitev za spremembo imena države ni lahka, ker bo prizadela nacionalni ponos vseh prebivalcev makedonske narodnosti. Kljub temu ocenjuje, da so si Makedonci za to krivi sami, ker petindvajset let niso znali rešiti vprašanj z Grčijo, zato so zdaj v položaju, ko se morajo pogajati in sprejeti tudi pogoje, ki so zunaj običajnih okvirov normalnih mednarodnih odnosov.