Če bi jo igral, bi nominacija za naslednika Jean-Clauda Junckerja morala pripasti vodji politične skupine Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu Manfredu Webru in ne nemški obrambni ministrici Ursuli von der Leyen. Voditelji držav članic EU z izključitvijo špicenkandidata niso žrtvovali samo Webra, ampak tudi sistem, po katerem je vsaka od evropskih političnih strank na volitvah nominirala svojega kandidata za eno najvišjih funkcij v Uniji.
Stranke so v nasprotju z letom 2014 izbrale razmeroma šibke vodilne kandidate in to je bil ključni vzrok, zakaj sistem tokrat ni deloval, je za Delo povedal Franklin Dehousse, profesor evropskega prava na univerzi v Liegeu in nekdanji sodnik na sodišču EU. Podobno oceno je podal tudi Guntram Wolff, direktor vplivnega bruseljskega mislišča Bruegel. Kot nam je pojasnil, Manfred Weber enostavno ni bil dovolj močan kandidat, ki bi prepričal večino voditeljev držav članic. »V dvodomni demokraciji potrebujete večino v obeh domovih. Weber ni užival podpore niti v evropskem parlamentu.«
Obrazi kampanj
Enako pravilo seveda velja za Ursulo von der Leyen, ki bo morala pred prevzemom položaja pridobiti podporo 751-članskega predstavniškega organa. Ta je v zadnjih mesecih vztrajal, da bo za naslednjega šefa komisije potrdil izključno osebo s seznama vodilnih kandidatov, med drugim iz želje po utrjevanju svoje lastne moči in legitimnosti evropskih volitev.
Špicenkandidati so bili v skoraj vseh primerih namreč osrednji obrazi posameznih volilnih kampanj, stranke so se z njimi predstavljale na zborovanjih, predvsem pa v medijih. Tudi v Delu smo pred volitvami objavili intervjuje z večino od kandidatov, ki so se med svojimi evropskimi turnejami ustavili v Sloveniji.
Na koncu je vse premagala 60-letna ministrica v vladi nemške kanclerke Angele Merkel, ne da bi se udeležila enega samega volilnega shoda, soočenja ali odgovorila na katero koli od novinarskih vprašanj, ki so bila v času kampanje postavljena vodilnim kandidatom.
Njena nominacija po prepričanju Marka Dawsona, profesorja evropskega prava na berlinski zasebni fakulteti Hertie School of Governance, v tem pogledu načenja legitimnost EU. Dodatno jo po njegovih besedah načenja tudi vtis, da so voditelji pri izbiri kandidatov za ostale vodilne položaje upoštevali predvsem interese posameznih političnih skupin in velikih držav članic, »namesto tega, da bi izbrali kandidate, ki bi reflektirali želje volivcev«.
(Ne)znani kandidati
Koliko volivcev je pri izpolnjevanju svoje glasovnice imelo v mislih katerega od vodilnih kandidatov, je sicer diskutabilno. Franklin Dehousse je med tistimi, ki ne verjamejo, da so volivci dejansko podelili mandat kandidatom, »ki jih nihče ni poznal«. Toda tisti, ki so verjeli v sistem vodilnih kandidatov in glasovali v skladu z njegovo logiko, so svoj glas vrgli stran.
Sistem špicenkandidatov, ki trenutno izgleda klinično mrtev, lahko po Dehoussovem mnenju deluje zgolj v primeru, če se evropski parlament manj začne osredotočati na osebnosti in več pozornosti nameni političnim programom strank. »Izbira kandidatov mora biti izboljšana z resnimi evropskimi političnimi strankami, resnični predvolitvami in večjo transparentnostjo,« je prepričan sogovornik.