Izvoliti jo mora evropski parlament, v katerem se že pojavljajo zapleti, saj na volitvah ni nastopila kot vodilna kandidatka. Tako zeleni kot socialisti, tudi nemški socialdemokrati, odločno nasprotujejo njeni kandidaturi. »To je za nas globoko razočaranje. V naši skupini smo trdni v obrambi evropske demokracije in procesa vodilnih kandidatov, ki ne sme umreti,« je sporočila voditeljica socialistov Iratxe García Pérez. V parlamentu bodo o kandidatki predvidoma glasovali 16. julija.
Za predsednika evropskega sveta, ki bo nasledil Donalda Tuska, so izbrali belgijskega premiera Charlesa Michela. Visoki zunanjepolitični predstavnik EU bo vodja španske diplomacije Josep Borrell. Dosedanja direktorica Mednarodnega denarnega sklada Francozinja Christine Lagarde bo zamenjala Maria Draghija na položaju predsednika Evropske centralne banke (ECB).
Evropski parlament bo svoje vodstvo izbral na sredinem zasedanju. Najresnejša kandidata sta bolgarski socialist Sergej Stanišev in nemški konservativec Manfred Weber, ki bi si razdelila po pol mandata.
Prva Nemka po 50 letih
Voditelji so na vrh prišli z mešanimi pričakovanji, saj po propadu pogajanj v nedeljo in ponedeljek, ki so trajala več kot 18 ur, vladala velika negotovost. Ob začetku se je pokazalo, da je v bitki za položaj predsednika evropske komisije fronta nasprotnikov nizozemskega socialista Fransa Timmermansa, ki je bil v igri od vrha G20 v Osaki konec tedna, premočna. Proti njemu so bili višegrajska četverica, Italija, evropski poslanci iz vrst ljudske stranke (EPP). Češki premier Andrej Babiš, ki sicer prihaja iz vrst Aldeja, pa je izjavil, da je Timmermans zanje povsem nesprejemljiv.
Predlog za izbor nemške ministrice za obrambo Ursule von der Leyen (EPP) za evropsko komisijo je bil sicer videti presenetljiv. Da bo predlagana rešitev zunaj dosedanjih razprav, je namignila že nemška kanclerka Angela Merkel. »Dela se bomo lotili z novo kreativnostjo,« je povedala ob prihodu na vrh. Von der Leynova je bila od leta v različnih vladah kanclerke Angele Merkel in velja za političarke iz njenega najožjega kroga. Med državami članicami je bila široko sprejeta. Bila bi prva nemška predsednica evropske komisije po Walterju Hallsteinu, ki je institucijo vodil od leta 1958 do leta 1967, in prva ženska na njenem čelu.
Sicer se bodo v prihodnjih dneh začela še številna pogajanja in prepričevanje evropskega parlamenta. Mnogi v evropski socialdemokraciji bentijo, ker je bil zavržen sistem vodilnih kandidatov. Nemški socialdemokrat in bivši predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je kandidatko razglasil za najšibkejšo ministrico v nemški vladi. Padec nizozemskega socialdemokrata Fransa Timmermansa je zmaga za Viktorja Orbána in druščino, se je pritoževal Schulz. Zaradi nasprotovanja nemškega SPD se je Angela Merkel pri odločanju o nemški kandidatki za šefinjo evropske komisije morala – vzdržati.
Podpredsedniška mesta
Tudi države članice bodo začele hitro predstavljati svoje kandidate za svoje komisarje. Vplivni podpredsedniki evropske komisije bodo predvidoma postali Slovak iz socialističnega tabora Maroš Šefčovič, Nizozemec Frans Timmermans, ki je prav tako iz S&D, in danska liberalka Margrethe Vestager. »Postopek bo opravljen v pravem času,« je o izboru evropskega komisarja iz Slovenije sporočil premier Marjan Šarec. Izbor slovenske komisarke pred petimi leti so spremljali veliki zapleti tako v Sloveniji kot v Bruslju.
Slovenska vlada je med kadrovskim prerivanjem kot kandidatko za predsednico parlamenta predstavila ime socialdemokratke Tanje Fajon – kot je pojasnila evroposlanka, tega sploh ni vedela –, saj se je po Šarčevih besedah ponudila priložnost za kandidata »iz tega območja«. Šarčevi zunanjepolitični svetovalec Igor Mally se ji je pozneje zaradi tega na twitterju opravičil. O nesojeni kandidatki Fajonovi je pisal belgijski časnik La Libre.
Vrh so sicer spremljale različne kritike ob propadu prejšnjega kroga pogajanj. »To ni televizijska oddaja, Evropa išče superzvezdo,« je o iskanju vodilnih kadrov za EU povedal luksemburški premier Xavier Bettel. Očitno pa je postalo tudi, da sistem vodilnih kandidatov ni zdržal pritiska, saj so na koncu prevladali interesi voditeljev držav članic, ki želijo imeti svojo roko nad ključnimi odločitvami v EU. Eno od razprav za prihodnje obdobje je, kako bi bolje organizirali demokratično odločanje v EU.
Manfred Weber iz EPP se je na zasedanju parlamentarne skupine odpovedal svojemu mandatu vodilnega kandidata za vodenje evropske komisije. »Tu se je lani septembra začelo moja pot 'spitzenkandidata' in tu se končuje,« je bilo njegovo sporočilo.