Tiskane izdaje
Margaret Thatcher je na današnji dan pred 30 leti med govorom na College of Europe, valilnici evropske politične elite, izzvala načrte evropskih federalistov, ki so se pripravljali na novo poglavje najbolj ambicioznega političnega eksperimenta v zgodovini stare celine. Britanska premierka ni skrivala nezadovoljstva nad pripravami na vzpostavitev evropske monetarne unije, pa tudi nad idejo, da bi Bruselj postal nekakšen zaščitnik socialnih pravic državljanov evropskih držav. »V Veliki Britaniji nismo zmanjšali obsega države samo zato, da bi gledali, kako se bo ta povečal na evropski ravni,« je eden izmed najbolj znanih citatov govora, ki ga danes pogosto opisujejo kot začetek britanskega odmikanja od EU.
Trideset let po govoru v Bruggeju so njene besede še vedno navdih za britanske kritike evropskega projekta. Toda v času, ko so bile izrečene, bi Margaret Thatcher še vedno lahko opisali kot proevropsko političarko.
Charles Moore, eden izmed najbolj znanih britanskih novinarjev in uradni biograf železne lady, je v pogovoru za Delo poudaril, da so se njeni pogledi na evropsko povezovanje razvijali postopoma. Podprla je prvi poskus vstopa države v Evropsko gospodarsko skupnost (EEC) v šestdesetih letih, končni vstop leta 1972 in obstanek v tej skupnosti na referendumu leta 1975. »Naše članstvo je podpirala celih enajst let premierskega mandata,« je pojasnil Moore. V tem pogledu je bila Evropejka.
Margaret Thatcher je v govoru izzvala načrte evropskih federalistov. FOTO: Reuters
Osebni zadržki v ozadju pomislekov
Margaret Thatcher je v govoru izzvala načrte evropskih federalistov. FOTO: Reuters
»Ko je bila premierka, se ni strinjala s tezo, da skupni trg potrebuje enotno valuto ali enoten davčni sistem oziroma politično unijo. Vsa ta vprašanja so postala pomembnejša proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. In to je tisto, zaradi česar je protestirala v Bruggeju,« je povedal Moore, ki je z Margaret Thatcher preživel dlje časa kot katerikoli drug britanski novinar. Konservativna političarka je kljub kritiziranju federalističnih načrtov ohranjala vero v prednosti evropskega povezovanja. Šele ko je sestopila s premierskega položaja leta 1990, je po besedah njenega biografa spremenila svoj pogled in zasebno začela podpirati izstop Združenega kraljestva iz takratne Evropske skupnosti.
Ko je sestopila s premierskega položaja leta 1990, je zasebno začela podpirati izstop iz takratne Evropske skupnosti.
Vzroki za tak preobrat niso bili zgolj politični. V njenem uporu je bilo po Moorovih besedah nekaj osebnega. Načrti evropskega odbora za preučevanje učinkov gospodarske in monetarne unije pod vodstvom takratnega predsednika evropske komisije Jacquesa Delorsa so jo skrbeli in ji šli na živce. »Zelo jo je motil način, kako je skupnost sprejemala odločitve. Motilo jo je, kako so nečimrni moški voditelji reševali vprašanja med večerjami; vse skupaj se ji je zdelo zelo nedemokratično.« Nanjo je vplival tudi spor glede britanskih prispevkov v evropski proračun, ki se je vlekel skoraj polovico njenega mandata. Posledica tega je bila, da ji ni bil všeč sistem, tudi če je še vedno zagovarjala osnovno idejo evropskega povezovanja.
Vse to je kulminiralo v govoru na Evropskem kolidžu. Toda kljub temu Margaret Thatcher po trditvah njenih tesnih sodelavcev s tem ni hotela spodbuditi razmišljanja o izstopu države iz EU. »Govor je bil evroskeptičen, a ni bil recept za britanski izstop iz EU,« je poudaril Moore. V njem je predstavila alternativno vizijo Evrope, ki je temeljila na povečanju pomena skupnosti z njeno širitvijo. Veliko tistih, ki so podpirali evropsko integracijo, je bilo takrat proti širitvi skupnosti, saj so verjeli, da se ta v nasprotnem primeru ne bo poglobila. »Brez dvoma je govor pritegnil tudi ljudi, ki so podpirali britanski izstop iz EU,« je pojasnil sogovornik. »Lahko bi rekli, da je to bila podlaga prihajajočim razpravam o tem vprašanju.«
FOTO: Andy Clark/Reuters
Britanski in kontinentalni evroskepticizem
Med drugim je v govoru načela vprašanje suverenosti, ki ji je vedno veliko pomenilo, tako kot upor proti birokraciji in socialističnim idejam. Korenine položaja, v katerem je trenutno Združeno kraljestvo, ki bo čez nekaj več kot pol leta izstopilo iz EU, do neke mere segajo v čas Margaret Thatcher in so posledica njenega vpliva, je prepričan Charles Moore, ki pokojno premierko opisuje kot najpomembnejšega britanskega evroskeptika, saj je izoblikovala večino današnjih stališč zagovornikov izstopa iz EU.
Njen vpliv je verjetno tudi med glavnimi razlogi, da so britanski evroskeptiki danes precej drugačni od tistih, ki jih srečujemo v drugih državah. Kontinentalne evroskeptike motivira predvsem nekakšen nacionalistično-populistični upor; večina jih ima protekcionistične težnje. Večina britanskih evroskeptikov je po drugi strani odločnih zagovornikov proste trgovine. »Zavzemajo se za sodobno verzijo tistega, kar je Velika Britanija počela v 19. in 20. stoletju. Njihove ideje so popularne, niso pa populistične, za razliko od preostale Evrope. To je tudi vzrok, da je bil referendum dobljen,« je prepričan Moore.
