Francoska »evroslika« je pisana, 79 sedežev v evropskem parlamentu po novem zaseda 39 poslancev in 40 poslank, med njimi je 20 takih, ki so bili že v prejšnji sestavi, dva sta mlajša od trideset let, dvanajst je tridesetletnikov, še dva jih štejeta več kot sedemdeset. Peterica med njimi ima, kot pravijo v Franciji, trenutno zamrznjen mandat, odmrznili jim ga bodo, ko bodo ob uradnem izstopu Združenega kraljestva iz EU vstali s stolčkov britanski kolegi. Ideološko francoski evroposlanci pripadajo šestim volilnim listam – od najbolje uvrščenega Nacionalnega zbora in zveze Republika, naprej/MoDem do EELV (Evropa, Ekologija – Zeleni), Republikancev, Nepokorne Francije in Socialistične stranke/Javni trg –, kar pomeni, da so Francozi večinsko podprli desni rob, manjšinsko pa tudi levo margino ter tradicionalne formacije vmes.
Nekaj (ne)znanih imen
Med poslanskimi imeni iz Nacionalnega zbora gotovo izstopa komaj 23-letni skrajnodesničarski nosilec liste Jordan Bardella, ki se je v takrat še Nacionalno fronto včlanil že pri šestnajstih letih. Jezik mu teče kot namazan, zato pri mnogih Francozih zbuja dolgoročne upe, posebno ko govori o nižjih davkih, se zavzema za referendumske iniciative in mladostno agresivno piha v rog rumenih jopičev. V novem sklicu evropskega parlamenta bo tudi znani novinar in esejist Raphaël Glucksmann, ki se je odločil, da bo zapolnil praznino na padli levici z levosredinsko formacijo Javni prostor (Place Publique). Pred časom je bil v intervjuju za Delo evropsko kritičen do domačih političnih razmer, češ, »če bi bil Šved, bi se vprašal, kaj počnem v istem političnem sistemu z bolniki, kot je Francija«.
Iz macronističnih vrst kaže omeniti kajpada nosilko liste Nathalie Loiseau, ki je pred slabima dvema letoma kot ministrica za evropske zadeve obiskala Slovenijo in bila takrat za naš časopis glede večhitrostne dinamike v EU nadvse jasna: »Nikogar ne smemo v nič siliti, a tudi nihče ne sme nikogar vleči nazaj.« Za zdaj zamrznjen mandat evropskega poslanca ima iz vrst macronistov italijanski demokrat Sandro Gozi, ki se ponaša z zanimivo evropsko kariero ter angažmajem »ministra« za evropske zadeve v vladi Mattea Renzija. Za boljšo Evropo se je, kot mi je lani napovedal v intervjuju, (očitno uspešno) povezal z vrhom francoske politike, saj je verjel, »da bi predsednik Emmanuel Macron lahko rešil EU pred uničujočimi nacionalizmi; če se mu bo s somišljeniki le uspelo čim prej povezati v napredno zavezništvo« ...
Vsi, ki jim je mar za zeleni planet, pomirjeni čakajo, da bo začel na okoljsko problematiko glasneje opozarjati Yannick Jadot, ki je predvolilno nagovarjal javnost tudi s knjigo Danes se vse začne! (Aujourd'hui tout commence!), evroposlansko službo pa opravlja od leta 2009. Med republikanskimi politiki bodo v Strasbourgu oziroma Bruslju zasedali Brice Hortefeux, François-Xavier Bellamy, Nadine Morano ..., medtem pa se v spet močno razklani stranki krepijo pozivi, da bi moral zaradi poraznega evrorezultata odstopiti predsednik Laurent Wauquiez.
Brez cunamija
Predvolilno so tudi v Franciji, kjer so Marine Le Pen veliko povezovali s Stevom Bannonom, napovedovali epohalen cunami skrajne desnice, po volitvah pa se je pokazalo, da se je populistično tresla gora in rodila miš, v resnici manjša kot pred petimi leti. Vladajoči macronisti se, po odstotkih na drugem mestu, niso odrezali slabo, slab je bil le predsednik Macron – samo zato, ker hoče biti, kot ga označujejo, novodobni evropski Napoleon. In vendar (lahko) zdaj pomirjen po svoje vlada naprej.