Italija je pri iskanju solidarnosti obsojena na razočaranje

Odnos javnosti in politike do EU se spreminja in verjetno nikoli več ne bo takšen, kot je bil.

Objavljeno
29. marec 2020 21.13
Posodobljeno
29. marec 2020 21.13
V sosednji državi življenje že tedne tako rekoč stoji pri miru, Italijani pa je čedalje bolj zaskrbljeni nad tem, kako se bo država pobrala. Foto Alberto Lingria/Reuters
Povezava med epidemijo novega koronavirusa in zaupanjem v evropski projekt morda na prvi pogled ni samoumevna, a v italijanski politiki in na ravni širše družbe postaja čedalje bolj opazna in skrb vzbujajoča.

Politiki, levi in desni, v sosednji državi te dni govorijo tako rekoč isti jezik, ko gre za vprašanja, povezana z EU. Njihov ton je brez izjeme kritičen, in to ne velja zgolj za (skrajne) glasove z margine ali iz opozicije, ampak tudi za najvišje predstavnike oblasti. V svojih nastopih ga uporabljata tako italijanski predsednik Sergio Mattarella kot premier Giuseppe Conte.

Predsednik vlade je v kritikah še posebno silovit; v sobotnem intervjuju za časnik IlSole24ore je med drugim opozoril, da EU tvega izgubo smisla svojega obstoja, če ne bo dokazala, da se je sposobna odzvati na izziv, pred katerim se je znašla. Pandemija lahko po njegovih besedah uniči evropsko gospodarstvo, zato sedemindvajseterica ne sme čakati, ampak mora čim prej sprejeti vseevropski načrt okrevanja.

image
Italijanski premier Giuseppe Conte med nastopom v rimskem senatu. Foto: REUTERS/Alberto Lingria


Italijanska politika je očitno spoznala, da z zahtevo po brezpogojnem dostopu do sredstev iz 410 milijard evrov težkega evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) nima česa izgubiti. Sosednja država v svojih ambicijah ni osamljena, ampak ji ob strani stojita še Španija in koalicija enako mislečih članic, med katero se prišteva tudi Slovenija.

Uresničitev italijanskih želja je kljub temu malo verjetna. Otežujejo jo predvsem razmerja moči med ključnimi državami članicami (brezpogojnemu dostopu nasprotujeta Nemčija in Nizozemska) in gospodarska slika, ki se iz dneva v dan poslabšuje. »Položaj Italije je šibek,« je v komentarju za Delo pojasnil Lorenzo Codogno, analitik in nekdanji glavni ekonomist na italijanskem ministrstvu za finance v času dolžniške krize. Če Evropska centralna banka (ECB) s povečanim programom kvantitativnega sproščanja ne bo mogla omejiti rasti cene italijanskega zadolževanja, Italija po njegovih besedah ne bo imela nobene druge izbire, kot da zaprosi za kredit ESM in s tem tudi ECB omogoči začetek neomejenega nakupovanja svojih obveznic.
 

Občutek nepravičnosti


Pogoji, ki jih bo morala država v tem primeru sprejeti, utegnejo še dodatno okrepiti občutek nepravičnosti in prepričanje Italijanov, da so v boju z virusom prepuščeni sami sebi. Premier in njegovi ministri verjetnost takšnega razpleta še povečujejo s tem, ko vztrajajo pri alternativnih, a politično težko uresničljivih ukrepih.

image
Nedeljsko mašo so duhovniki iz cerkve San Gabriele dell'Addolorata v Rimu opravili kar na prostem. Foto AFP


Tudi zaradi odločitev, ki jih je od izbruha epidemije sprejela njegova vlada, Conte v italijanski javnosti ne uživa visoke podpore; nemalo je takšnih, ki bi radi videli, da bi se umaknil in s tem naredil prostor za izkušenejšega menedžerja, ki bo Italijo sposoben peljati skozi pasti in čeri gospodarske ter družbene obnove, ki bo sledila neizogibni zmagi nad virusom. Njegove kritike EU se kljub temu zdijo v skladu s prevladujočim javnim mnenjem.

Kriza, v kateri se je znašlo tretje največje gospodarstvo v Uniji, kjer se je življenje zaradi virusa tako rekoč ustavilo in kjer se vsi, od najvišjih funkcionarjev do gospodarstvenikov in delavcev v tovarnah, bojijo, kaj bo prinesla prihodnost, tako dobiva še eno skrb vzbujajočo dimenzijo, s potencialno uničujočimi posledicami za zaupanje Italijanov v evropski projekt.