S temi besedami je včerajšnji protokol ob obeh spomenikih na Bazovici, na gmajni in šohtu, kot jima pravijo, pospremil Primorski dnevnik, časnik zamejskih Slovencev, na katere se je dogajanje najbolj nanašalo.
Preberite tudi: Borut Pahor: Nova epohalna etapa, začetek novega obdobja
Da je bil včerajšnji ponedeljek dan za zgodovino, so se strinjali tudi v mnogih italijanskih medijih, ki so protokolu s predsednikoma Sergiom Mattarello in Borutom Pahorjem, predstavniki obeh vlad in drugimi, odmerili zelo veliko prostora.
Italijanski mediji so z besedami, fotografijami in videoposnetki pričakovano izpostavili predvsem dogajanje pred šohtom, podobno, kot je bil za sovensko stran v ospredju protokol na gmajni, a so Italijani večinoma korektno pisali tudi o poklonu štirim žrtvam 1. tržaškega procesa in ozadju vrnitve Narodnega doma ob stoletnici požiga.
Dejstvo, da je napovedani protokol predsednikov na obeh straneh meje sprožal proteste, kaže, da sta morali obe strani sprejeti kompromis.
Zgodovina kot skupna zakladnica spomina
Tržaški Il Piccolo je srečanje obeh predsednikov pred fojbo in spomenikom štirim protifašistom primerjal s srečanjem Françoisa Mitterranda in Helmuta Kohla pred grobovi padlih v Verdunu leta 1984.
Portal La Repubblica danes piše že o drugačni, novodobni in realnejši grožnji Italiji z območja nekdanje Jugoslavije. Piše o novem žarišču pandemije koronavirusa na Balkanu, a je seveda pisal tudi o dogajanju v Trstu in na Bazovici. Kaj je izpostavil članek o tem, pove že naslov: Mattarella, zgodovinska gesta v Trstu. Z roko v roki s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem pred fojbo na Bazovici.
Portal citira italijanskega predsednika, ki je izjavil, da zgodovine ne moremo brisati. Lahko je podlaga za sovraštvo ali pa jo spremenimo v skupno zakladnico spomina. Sam se je deklariral za pristaša druge opcije.
La Repubblica sicer piše o dva tisoč italijanskih vojaških in civilnih žrtvah v bazoviški fojbi, a teh podatkov ne konkretizira z navajanjem raziskave, ki bi privedla do tega števila. Gre za oceno.
Portal korektno povzema kontekst obsodbe in eksekucije Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča leta 1930. Opozarja, da jih Slovenci upoštevamo kot prve žrtve boja proti fašizmu, ob popisu poklona pa opozarja, da je bil na tem prizorišču Pahor tisti, ki je Mattarello prijel za roko. Večkrat si je roko položil na srce.
Sledi opis poti predsednikov do tržaške prefekture ob Velikem trgu, prizorišča podpisa namere o vrnitvi Narodnega doma slovenski skupnosti v Trstu, in do skoraj 107-letnega Borisa Pahorja, ki sta ga predsednika odlikovala. Portal opozarja, da je imel avtor Nekropole ob požigu Narodnega doma sedem let, da sta mu bila skupaj s sestro priča. Navaja tudi njegove besede ob prejemu predsedniških odlikovanj: »Posvečam jih vsem mrtvim, ki sem jih spoznal v koncentracijskem taborišču, in žrtvam nacifašizma in komunistične diktature.«
Medsebojno priznavanje trpljenja
Il Corriere della sera je dogodku prav tako posvetil obsežnejši zapis, glede bazoviške fojbe podaja podatek, da je v njej neznano število italijanskih žrtev.
Italijanska novinarska agencija Ansa piše o oceni dva tisočih italijanskih žrtev v bazoviškem šohtu, včerajšnjemu dogodku pa je posvetila več zapisov. Med drugim ugotavlja, da gesta obeh predsednikov ni bila namenjena iskanju spominov, ki bi si jih delili – to bi bilo nemogoče, so zapisali –, pač pa nadaljevanju poti medsebojnega priznavanja trpljenja in sprave. V besedilu je izpostavjeno, da je bil Pahor prvi predsednik ene od držav, nastalih na območju razpadle Jugoslavije, ki se je poklonil žrtvam fojb.
Ansa navaja še nekatera druga dejanja Mattarelle v kontekstu simbolnega obračuna Italije s preteklostjo. Angažiral se je, denimo, pri vračanju posmrtnih ostankov članov rodbine Savojcev v Italijo, v Adis Abebi se je poklonil etiopskim žrtvam italijanske okupacije.
Tudi desni Il Giornale je dogajanju posvetil več člankov. Med drugim je en stavek namenil »štirim slovanskim iredentistom«, ustreljenim na gmajni, znova pa je polemiziral z Borisom Pahorjem, ki naj bi v pogovoru za Tele4 malo pred prejemom obeh nagrad izjavil, da je trditev, da je jugoslovanska armada vrgla v fojbe kdo ve, koliko Itaijanov, laž. Da nič od tega ne drži.
Tako je Il Giornale članek naslovil kar Trst, najvišje italijansko priznanje pisatelju, ki negira fojbe. To pravzaprav ni bilo prvič.