Ko je Emmanuel Macron pred lanskimi predsedniškimi volitvami obljubljal revolucijo, je imel v mislih prevrat v Franciji in Evropi. Velik Evropejec in reformist, za kakršnega se je predstavljal – zato ga nekateri imenujejo Gospod Evropa –, je napovedal, da bo rešil Unijo izčrpanosti, ki jo hromi politično, institucionalno, finančno, socialno, ekološko in identitetno.
Ovire in zavrnitve
Po dobrem letu je evropska bilanca à la Macron precej klavrna, pravijo francoski analitiki, kljub predsednikovim velikopoteznim namenom, ko je hotel, denimo, »povečati proračun v srčiki Evrope in evrskega območja«, vzpostaviti »ključno funkcijo finančnega ministra« in »močen politični nadzor v evropskem parlamentu«. Med drugim se je zavzel za »evropski pakt za begunce« in hotel spremeniti sistem razporejanja migrantov: predlagal je program, s katerim bi finančno neposredno podpirali lokalne skupnosti, ki sprejemajo in integrirajo begunce. Vemo, da je naletel na velik odpor v državah, kot sta Madžarska in Poljska, kjer politično in delno še poulično zavračajo obvezno razporejanje prišlekov in – po madžarskem premieru – tudi »premešano Evropo«. Ob tem je hotel doseči evropsko poenoteno obdavčitev spletnih gigantov (Gafa) v vseh državah članicah EU, prav tako v Luksemburgu, na Irskem, Malti in Cipru. Med drugim je v znamenitem govoru septembra lani na Sorboni – navdušen nad svojo zamislijo – predlagal transnacionalne liste. Z imeni, ki bi bila izvoljena po vsej EU, bi zapolnili izpraznjene sedeže 73 britanskih evroposlancev. Pobudo je evropski parlament februarja zavrnil, kakor je bilo zaustavljeno še marsikaj.
Povezovanje z demokratičnimi in naprednimi silami
Po dobrem letu »macronije« v Franciji verjetno ni mogoče reči, da je pozitivnega (splošnega in medijskega) občutenja Evrope in zaupanja vanjo kaj več. Posebna preizkušnja bodo zatorej volitve v evropski parlament maja prihodnje leto, o katerih je macronizem še precej previden pri poimenovanju zaveznikov, a že pred časom je naznanil, da bodo (jeseni ali komaj do konca leta) oblikovali lastno skupino. Bratenja z ljudsko stranko EPP brez dvoma ni pričakovati, zaradi politikov Orbánovega kova gotovo ne, zato pa ni malo preigravanj o povezovanju z italijanskimi demokrati (kar mi je v intervjuju povedal Sandro Gozi, nekdanji »minister« za evropske zadeve, imenovan v vladi Mattea Renzija) ali s španskimi Ciudadanos, znano je tudi, da Macron podpira socialno liberalko, komisarko za konkurenčnost Margrethe Vestager za Junckerjevo naslednico in je proti tako imenovanim spitzenkandidatom. Nekaj prvih imen macronizma, denimo Christophe Castaner, medtem vse bolj ciljano potuje po Evropi – da bi se spoznali in zbližali z demokratičnimi in naprednimi silami, ki verjamejo v moč in potencial evropskega projekta.
Je Emmanuel Macron res politik, ki bi lahko reformiral EU?
Preizkušnja bodo volitve v evropski parlament maja prihodnje leto.
Macronizem naj bi svojo politično skupino predstavil do konca leta.
Preizkušnja bodo volitve v evropski parlament maja prihodnje leto.
Macronizem naj bi svojo politično skupino predstavil do konca leta.