Tiskane izdaje
Ker da francoska vlada »ni bila pripravljena na krizo« in se nanjo niti »ne odziva, kot bi bilo treba«, gotovo ne pravočasno, saj so še 15. marca organizirali prvi krog lokalnih volitev, so v opoziciji – sploh so glasni konservativni Republikanci – ter v zdravniških krogih in nič manj bolniki napovedali več parlamentarnih preiskav in kazenskih pregonov. Kot že od začetka širjenja okužbe bijejo plat zvona, je osrednji problem kronično pomanjkanje mask (za zdravniško osebje), testov in prav tako postelj na oddelkih za intenzivno terapijo.
Cunami pred nami
Prve tožbe medtem že prihajajo, in to z različnih strani: na pobudo treh zdravnikov jo je kolektiv 600 medicinskih delavcev, poimenovanih C19, vložil proti predsedniku vlade Edouardu Philippu ter nekdanji ministrici za zdravje in kandidatki za županski stolček Pariza Agnès Buzyn. Obtožujejo ju »državne laži« in jima očitajo, da nista dovolj pripravila Francije na pandemijo, čeprav sta vedela, kako nevarna je.
Pri tem se opirajo na nedavno izjavo Buzynove, po poklicu zdravnice, češ, kako je že januarja opozorila Philippa, da ne bi smeli izpeljati lokalnih volitev. »Vedela sem, da je pred nami cunami.« V podporo medicinskemu osebju, ki se je odločilo za tožbo, je v obtoku tudi peticija, ki jo je v samo štirih dneh podpisalo 200.000 Francozov. Hkrati je zaradi »neukrepanja vlade kljub svarilom znanstvenikov« tožbo proti neznani osebi vložil pacient, ki je zbolel za covidom-19, še nekatere tožbe pa so uperjene prav tako proti sedanjemu ministru za zdravje Olivieru Véranu – zaradi »ogrožanja življenja drugega« in »nenaklepnega uboja«.
In kaj si mislijo Francozi?
Kljub resnosti zdravstvene krize, ki kliče po urgentnem gašenju požara, tudi opozicijska politika, skrajna desničarka Marine Le Pen in skrajni levičar Jean-Luc Mélenechon, prilivata olja na ogenj in poskušata sebi v prid instrumentalizirati polemiko okrog novega koronavirusa. Če pa sodimo še po anketi javnega mnenja, ki so jo opravili v inštitutu Odoxa, so Francozi na splošno vse manj zadovoljni z delom oblasti: 55 odstotkov jih meni, da se vlada ne zaveda resnosti situacije, 75 odstotkov jih dvomi, da je sprejela prave odločitve ob pravem času, kar 79 odstotkov jih je prepričanih, da niti ne ve, kam gre, še 70 odstotkov jih ne verjame, da govori državljanom resnico. (Mnogi se spomnijo, kako jih je oblast, skupaj s pristojnim znanstvenim svetom, po jedrski nesreči leta 1986 v Černobilu lažno prepričala, da je radioaktivni oblak povsem obšel Francijo.) Toda za 95 odstotkov Francozov je sedanje ostajanje doma pravi ukrep, 88 odstotkov jih meni, da bi ga morali sprejeti že prej ...
Kako delovati politično?
Macronizem prestaja najtežjo preizkušnjo doslej in vendar se, kot je izjavila uradna govornica vlade Sibeth NDiaye, ne bojijo zamer volivcev, saj da se s krizo spopadajo profesionalno in odgovorno. Tudi v Elizejski palači zavračajo očitke o zapoznelem ukrepanju, kajti kot so pri Mondu citirali vir iz bližine Emmanuela Macrona, je »naš predsednik prvi mobiliziral partnerje v tujini, on je dosegel, da se je zganila Evropa ...« Javnost seveda ve, da se je še pred nekaj tedni obregnil ob portugalskega kolega, potem ko se je ta odločil za 14-dnevno samoizolacijo, češ da on že ne bo vodil države po telefonu ...
Francoski filozof Jérôme Lèbre FOTO: Erwan Masson
Tudi zato zdaj Francozi, kot je za Delo povedal filozof Jérôme Lèbre, segajo po vseh razpoložljivih demokratičnih vzvodih in – podobno je pri ekoloških vprašanjih – tožijo državo. »Tudi tako se plemenito dela politika,« sploh ker imajo v Franciji, » kjer se vse odloča z vrha, težave z neodvisnostjo sodstva«, kakor je problematizirana naveza med oblastjo in znanstvenim svetom, zbranim okrog predsednika države: »ne deluje nujno v korist znanosti niti gole resnice, ampak za vzpostavljanje vojaškega reda, da ne bi ljudje zganjali panike. [...] Ker ni mogoče evakuirati kar celih mest, so nam sprva tudi uradno razlagali, kako je koronavirus kot gripa, da umre zaradi njega malo ljudi.«
Po Lèbru je prav tako med pandemijo nujno »zagotavljati pluralnost diskurza«, ubranost stališč po njegovem ni nujno prava pot, kakor mora tudi znanstveni diskurz ostati odprt in večplasten ter je treba poslušati, kaj lahko v krizi povedo še vse druge znanosti: geografi, sociologi, ekonomisti, psihologi, tudi filozofi. »Za zdaj slišimo predvsem politike in zdravnike, a je spopad s pandemijo multidisciplinaren boj.«
