Slika, ki bo konec novembra nastala v Buenos Airesu, ko se bodo tam sestali voditelji držav G20, ne bo dosti drugačna. Če v prihodnjih nekaj mesecih ne bo nepričakovanih prevratov, bosta med uradnimi črnimi oblekami zažarela zgolj rdeča ali modra jopiča nemške kanclerke Angele Merkel in britanske premierke Therese May. Med sedmimi gosti, kolikor jih ponavadi povabijo na zasedanje, tokrat niso napovedali niti ene ženske, čeprav bodo tudi v Argentini govorili o enakopravnosti spolov kot nujnem pogoju trajnostne rasti in uravnoteženega družbenega razvoja.
Kaj se dogaja z 21. stoletjem?
Globalno preverjanje na začetku letošnjega leta je pokazalo, da je trenutno na nominalno najvišjih političnih položajih manj žensk (skupno devet), kot jih je bilo leta 2017, ko so jih našteli 13. Na čelu države oziroma vlade so ženske samo v Nemčiji, Veliki Britaniji in Novi Zelandiji. Edina stvar, ki lahko ob tem nekoliko potolaži Evropejke, je dejstvo, da ima stara celina največ voditeljic države (šest kraljic in predsednic od skupno desetih) ter polovico od desetih premierk, kolikor jih po svetu opravlja to funkcijo. Vsekakor je bilo upravičeno pričakovati, da bodo ženske na najodgovornejših položajih temeljitejše, pogumnejše in bodo bolj neodvisno odpravljale probleme v svojih skupnostih, kot to počnejo moški, vendar je nekaj primerov omajalo celo najbolj zagrizene feministe.
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je, kar zadeva zaščito žensk in njihovih pravic, konservativnejša od številnih politikov, kar je pokazala na najslabši možen način: dvomi o sprejetju načel istanbulske konvencije.
Srbska premierka Ana Brnabić je s tem, ko se redno pojavlja v javnosti z življenjsko sopotnico, zgolj malce razmajala zagrizeno homofobijo prebujenih tradicionalistov, na političnem področju pa ostala zgolj privesek manipulativnega rožnega venca v rokah predsednika Aleksandra Vučića, pri čemer ob vsaki priložnosti ponovi, da je on njen mentor in voditelj.
Dejanska burmanska voditeljica Aung San Su Či (uradno opravlja dolžnost državne svetnice in zunanje ministrice) je največje razočaranje globalnega gibanja v podporo ženskam. Nobelova nagrajenka za mir in simbol azijskega boja za demokracijo ni storila ničesar za ustavitev pregona muslimanskega ljudstva Rohinga iz burmanske države Rakhajn. Čeprav pripisujejo največjo krivdo za genocid nad to etnično skupino vojaškim voditeljem in nacionalistični budistični duhovščini, ostaja vprašanje, kaj se je zgodilo z ideali, pogumom in človekoljubnostjo ljubljene »Dame«, brez odgovora.
Jasno je, da ideala enakopravnosti spolov ni mogoče doseči od zgoraj. Kitajska poskuša dokazati, da je do tega mogoče priti z odprtjem (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste. Z naložbami v ta projekt se bodo povečale možnosti žensk – zlasti na azijski in afriški celini –, da se ne le zaposlijo, ampak tudi šolajo in izpopolnjujejo ter tako dosežejo gospodarsko in družbeno emancipacijo.
Enakopravnost spolov
Profesorica Qiu Zhibo, ki že leta proučuje zastopanost spolov v kitajski notranji in zunanji politiki, je prepričana, da se vodstvo v Pekingu iskreno zavzema za enakopravnost spolov, in to iz treh razlogov.
Prvi je, pravi Qiu, da si Kitajska želi voditi novo fazo globalizacije in da si mora zaradi tega nujno zgraditi mednarodni ugled ter se postaviti na čelo naprednih trendov, kot sta boj proti podnebnim spremembam in boj za enakopravnost spolov. Drugi razlog je, da se s postavitvijo ženskega vprašanja v prvi plan odpira širši prostor za delovanje kitajske prve dame Peng Liyuan, ki je bila imenovana za posebno odposlanko Unesca za izobraževanje žensk. Tretji je, pravi Qiu Zhibo, da na Kitajskem dozoreva nova generacija izobraženih in samozavestnih žensk. To so ženske, ki nič več ne prosijo, temveč vzamejo tisto, o čemer mislijo, da jim pripada. Tako je, denimo, med člani kitajske diplomacije kar tretjina žensk, njihovo število pa se še povečuje.
Še vedno pa zbuja skrb vpliv kapitala na enakopravnost spolov. V Aziji se je pokazalo, da visoka življenjska raven še ne pomeni koraka naprej pri uresničevanju tega cilja. Pred kratkim se je pokazalo, da so na tokijski medicinski univerzi desetletja spreminjali rezultate testov na sprejemnih izpitih, da bi na univerzo sprejeli čim manj študentk. Vodstvo univerze se je moralo opravičiti zaradi ravnanja, ki temelji na seksističnem prepričanju, da se bodo dekleta poročila in imela otroke, kar pomeni, da bodo po vsej verjetnosti prenehale delati. Zakaj bi torej vlagali sredstva vanje?
Kapitalizem je tudi v komunistični Kitajski spregovoril v seksističnem jeziku. Na razpisih za delovna mesta bolj kot kdaj prej in povsem odkrito iščejo lepe ženske, ker se lepota bolje prodaja, ker se zna bolje pogajati in ker je prepričljivejša. Celo v diplomaciji zahtevajo od žensk, da izpolnjujejo določena estetska merila, in to v enaki meri kot strokovna. Svetu je namreč treba pokazati, da je Kitajska ženskega spola. Naličena in v oprijetem krilu.