Leto, ko je Trump postal še bolj trumpovski

Drugo leto po štetju Donalda Trumpa se končuje tako, kot se je začelo, z ustavljenim delom zvezne vlade zaradi političnega spora o politiki priseljevanja. Kaotično predsedovanje je v očeh kritikov Trumpa uresničilo najbolj črne slutnje politike Najprej Amerika, njegovi zavezniki so navdušeni, ker uresničuje predvolilne obljube. Le da ga nihče več ne nadzira.

2018 bo ostalo zapisani kot leto, ko se je ameriški predsednik počasi otresal okovov, ki so ga še vezali na tradicionalno politiko republikanske stranke. Le da se je odmaknil desno od nje in Washington začel približevati jedru svojih političnih idej, skrajno nacionalističnim pogledom na trgovanje, priseljevanje in ameriško vlogo v svetu. V januarju se je zdelo, da so predsednik in demokrati na robu dogovora o usodi sanjačev, Američanov, ki so jih starši kot otroke pripeljali v ZDA in nimajo državljanstva. Toda Trump si je zadnji hip premislil, vlada je zatrdi dni ustavila delo, ankete pa so pokazale, da javnost ni bila naklonjena takšnemu razpletu in menila, da zaščita sanjačev ni vredna ohromljeni zvezni vladi. To ni ušlo predsedniku, ki je v Belo hišo prišel ob skandiranju o zidu in zaostrovanje odnosa do priseljevanje je postala rdeča nit njegove politike v letu, ko so v ZDA volili nov kongres.

Sodišča so razpravljala o muslimanski prepovedi, priseljenci iz srednjeameriških držav in Haitija so ostali brez dolgoletne zaščite, nedokumentirani priseljenci brez možnosti, da zaprosijo za azil, nadzor na meji je bil poostren, hkrati pa je država načrtno izjemno upočasnila postopke za preučevanje prošenj za azil. Z bližanjem novembrskih volitev je naraščala protipriseljenska histerija iz Bele hiše, ki je višek dosegla ob spremljanju pohoda tisoče ljudi iz Srednje Amerike kot prihajajoče invazije kriminalcev. Hkrati smo bili priča izjemno spornemu ločevanju otrok in staršev, ki so na nedovoljen način prestopili mejo, pri čemer nekateri starši še vedno čakajo na vrnitev otrok.
 

Upor žensk

Zgroženost doma in po svetu nad nehumanim ravnanjem je bil le eden od kamenčkov, ki je sestavljal mozaik jesenske zmage demokratov v tekmi za poslanski dom kongresa. Februarja smo bili priča novi strelski tragediji na ameriških šolah, pokol 14 dijakov in treh odraslih v Parklandu pa se ni počasi razblinil v žalovanju, pač pa sprožil upor mladih po vseh ZDA. Učenci so na protestih zapuščali učilnice, nekatere države so ob silnem pritisku zaostrile orožarsko zakonodajo, nekateri preživeli iz Parklanda so postali obrazi protiorožarske kampanje, ki je ostro napadla Nacionalno strelsko zvezo (NRA), mogočno orožarsko lobistično organizacijo, in pred volitvami precej načela njen vpliv.



Nov vihar je povzročilo razkritje, da je Trump pred predsedniškimi volitvami na skrivaj podkupil porno zvezdnico in Playboyevo zajčico, da nista javno razkrili svojih – domnevnih – afer z njim. Obtožbe o kršitvah zakonodaje o financiranju volitev ga lahko po 2020 celo pošljejo v zapor, nenehna poročila Stormy Daniels pa so med Američankami utrdile podobo šovinističnega predsednika in še podžgale upor proti njemu. Še nikoli ni v kongresnih volitvah kandidiralo toliko žensk in še nikoli jih tako veliko prišlo v kongres, velika večina na listi demokratske stranke. Pri čemer je zasuk v veliki meri slonel na ramah volivk iz predmestij, naveličanih Trumpa in spodbujenih z močjo gibanja #TudiJaz.
 

Vojne in valovi

Toda hkrati je razprava o odnosih med moškimi in ženskami desnici v ključnem trenutku pomagala strniti vrste in obraniti senat. Potrjevanje vrhovnega sodnika Bretta Kavanaugha se je sprevrglo v dramo, ko ga je Christine Blasey Ford obtožila poskusa posilstva v mladosti. Sodnikov izbruh jokajočega besa je Trumpove volivce prepričal, da gre za nov napad »globoke države« na konservativne politike in poglobil globok kulturni prepad v ZDA. Medtem ko so demokrati slavili svoj modri val in največjo poslansko zmago v desetletjih, so republikanci z rdečim valom v konservativnih zveznih državah ne samo ubranili zgornji dom, pač pa še utrdili večino.



Volitve so pokazale, da je Trump utrdil razkol med levico in desnico, slednja se je lahko naslonila tudi na trdno gospodarsko rast v zadnjih dveh letih. Toda spomladi je predsednik sprožil svoje trgovinske vojne, spopad s Kitajsko pa postaja največja motnja na trgu v zadnjih desetletjih. Ko so vlagatelji spoznali, da ne gre samo za pregreto retoriko, kot smo ji bila denimo priča pri sporu s Severno Korejo, se je začelo ohlajanje borznih trgov, kljub še vedno trdnemu gospodarstvu. Tega si poganjali znižani davki, toda hkrati je zaradi tega Trump v letu deblih krav pridelal dodatnih 779 milijard dolarjev državnega dolga. Zagotovo pa ni naključje, da se je trgovinsko zaostrovanje začelo ob marčevskem odhodu gospodarskega svetovalca Garyja Cohna.
 

Kaos in menjave

Kaotična Bela hiša pa je že marca postavila rekord pri menjavah v vladi. Poleti sta odšla svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster in zunanji minister Rex Tillerson, v zadnjih tednih šef osebja v Beli hiši John Kelly in nazadnje še obrambni minister Jim Mattis. Vsi so veljali za nekakšen požarni zid, ki naj bi preprečeval najbolj nevarne zamisli neuravnovešenega predsednika. Ta postaja vse bolj izoliran, vlada pa postaja podobna njegovemu podjetju, vse se vrti okoli enega človeka, obdanega z ozkim krogom zvestih svetovalcev in družino. Pri čemer so mediji kot četrta veja oblasti razvrednoteni z nenehnim ponavljanjem obtožbe o »lažnivih novicah«, Trump pa hkrati z rekordnim imenovanjem novih dosmrtnih sodnikov preoblikuje zvezna sodišča.